Na mednarodnem Santorijevem večeru so Zvonka Zupanič Slavec, Željko Dugac in Teresa Hollerbach osvetlili njegov prispevek k razvoju eksperimentalne medicine, pomen merjenja fizioloških procesov ter preplet medicinske tradicije in znanstvenih inovacij.
Pred polno Staro lekarno so Santorijevo znanstveno zapuščino predstavili trije ugledni raziskovalci zgodovine medicine in znanosti iz Slovenije, Hrvaške in Nemčije.
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, je predstavila Santorijevo življenjsko pot od rodnega Kopra do intelektualnih središč Padove in Benetk. Njegovo delo je umestila v obdobje preoblikovanja evropske medicinske misli, ko so se tradicionalnim avtoritetam postopoma pridruževali sistematično opazovanje, poskus in merjenje.
Posebej je izpostavila Santorijeve raziskave telesnega ravnotežja in nezaznavnega izgubljanja telesne mase, imenovanega perspiratio insensibilis. S tehtanjem telesa, zaužite hrane in izločkov je skušal količinsko opredeliti procese, ki jih čutila niso mogla neposredno zaznati. Razvijal je tudi instrumente za merjenje pulza in telesne temperature.
Pomemben poudarek predavanja je bilo Santorijevo raziskovanje medicinskih napak. Že v delu Methodi vitandorum errorum (1603) je obravnaval vprašanja zanesljivosti zdravniške presoje. Zupanič Slavec je opozorila, da je prav prepoznavanje, preverjanje in omejevanje napak eno temeljnih načel sodobne medicine.
Prof. dr. Željko Dugac, znanstveni svetnik Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu, je Santorijevo delo osvetlil v širšem zgodovinopisnem okviru, predvsem skozi raziskave hrvaško-francoskega zgodovinarja medicine Mirka Dražena Grmeka.
Santorijev prispevek je umestil v zgodovinski razvoj medicinskega spoznavanja od hipokratske tradicije opazovanja in izkušnje do kvantitativnih in eksperimentalnih metod zgodnjega novega veka. Poudaril je, da razvoja medicine ni mogoče razumeti kot enostavnega zaporedja prelomov, v katerem nova znanstvena spoznanja v celoti nadomestijo predhodna.
Santorio je ohranil temeljna vprašanja antične medicine, zlasti vprašanje ravnotežja med zdravjem in boleznijo, vendar jih je začel obravnavati z drugačno metodologijo. Merjenje je omogočilo primerjanje rezultatov, spremljanje sprememb in preverjanje ugotovitev skozi čas.
Dugac je posebej poudaril, da instrument sam po sebi še ne vzpostavi eksperimenta. Njegov znanstveni pomen se pokaže šele v povezavi z raziskovalnim vprašanjem, metodološko zasnovo in interpretacijo pridobljenih podatkov.
Dr. Teresa Hollerbach, zgodovinarka znanosti iz Berlina in avtorica monografije Sanctorius Sanctorius and the Origins of Health Measurement (Springer, 2023), je Santorijevo delo predstavila v kontekstu zgodovine merjenja zdravja in nastajanja kvantitativne medicine.
Posebej je opozorila na razmerje med tradicionalno galensko medicino in novimi metodami eksperimentalnega raziskovanja. Santoria ni mogoče razumeti kot misleca, ki bi preprosto zavrnil dotedanjo medicinsko vednost. Njegova izvirnost je bila prav v tem, da je znotraj obstoječega teoretskega okvira razvijal nove načine pridobivanja, preverjanja in utemeljevanja medicinskega znanja.
Hollerbachova je izpostavila tudi epistemološki pomen Santorijevih instrumentov. Tehtalni stol, pulsilogij in naprave za merjenje temperature niso bili zgolj tehnične zanimivosti, temveč sredstva, ki so zdravniku omogočila drugačen dostop do fizioloških pojavov.
Zgodovinski pomen teh naprav zato ni samo v njihovi konstrukciji, ampak predvsem v vprašanjih, ki so jih omogočile zastaviti, in v postopnem preoblikovanju merjenja v metodo medicinskega spoznavanja.
