Splošne knjižnice so prostor, ki vzpostavljajo pozitiven odnos do branja, literature in raziskovanja korenin. Literarna srečanja z ustvarjalci so navdih tako za obiskovalce, zaposlene v knjižnici kot tudi za gosta. Neposreden stik s pisateljem, pesnikom, ilustratorjem pomeni navdihujočo izkušnjo. S svojimi nastopi odpirajo mladim nove dimenzije v svet knjig, umetnosti in domišljije.
Literarna srečanja spodbujajo raziskovanje avtorjev, sploh tistih, ki so povezani z našim prostorom in bližnjimi kraji ter jih bralci še ne poznajo. Srečanja so zakladi, pomenijo odkrivanje kakovostnega branja, ki ga je treba širiti med mlade bralce.
Knjižnica vzpodbuja številna srečanja s pisatelji, ilustratorji in uredniki. Srečanje je dogodek, ki mlade motivira za nadaljnje branje. Ta pogovor nudi pot do življenja, do vsrkavanja lepote, ki jo nudi delo s svojo vsebino in tudi likovno podobo. Literatura za mlade in otroke ima vpliv na celovito oblikovanje mladega človeka, za njegovo duhovno rast in predanost knjigi.
Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je leta 1975, z ustanovitvijo Pionirske knjižnice, knjigo približala otrokom in mladim. Knjižnica je postala živahno zbirališče otrok in mladine. Večkrat letno so na povabilo zaposlenih v knjižnici osrednjo kulturno ustanovo v mestu obiskali pisatelji, pesniki, ilustratorji. Gosti Pionirske knjižnice so bili najrazličnejši ustvarjalci, med njimi so bili tudi domači ustvarjalci z domoznanskega območja med Pohorjem in Bočem. Knjižnica je pripravljala literarna srečanja z gosti ob knjižnih kvizih. V goste mladim bralcem pa so prihajali tudi literarni ustvarjalci, ko so v sklopu Štatenberških srečanj potekala tudi srečanja z mladinskimi ustvarjalci.
ERNA STAROVASNIK
Prva literarna ustvarjalka, ki je leta 1975 obiskala slovenjebistriško na novo ustanovljeno Pionirsko knjižnico, je bila Erna Starovasnik. Njena pisna dediščina zajema gradivo, ki je namenjeno vsem, od najmlajših do odraslih bralcev. Za otroke je njeno najbolj znano delo pravljica Topli potok, zgodba o mami in sinu Janku ter potoku, ki še danes teče skozi Studenice in katerega voda nikoli ne zamrzne. Sicer pa je bila njena pisna dediščina objavljena v različnih slovenskih časopisih. V reviji Ciciban je objavljala zgodbice za najmlajše, med drugim pravljico Tudi medvedka zebe. V Anteni je pod psevdonimom Gospodinja 56 mladim svetovala o odraščanju in ljubezni. Vsa leta je bila najzvestejša literarna sodelavka Kmečkega glasa, veliko je objavljala tudi v Večeru, Vestniku, Itd-ju, v reviji Otrok in družina ter Pavlihi. Kriminalne zgodbe za odrasle je podpisovala z E. Star. V Metalurgu, internem glasilu podjetja Impol, je objavljala pesmi in zgodbe. Tu so še njene številne neobjavljene pesmi, črtice, novele. Izdala je samostojne knjige: Ukradena mladost, Oveneli nageljni, Odločilno leto in Plačani računi, Spomeniki na tujem, Regratova lučka ter pravljico Topli potok. Njene povesti in literarni prispevki so odslikava resničnega življenja, so dokaz njene neizmerne ljubezni do ljudi, do družine in domovine. Snov iz vsakdanjega življenja je znala oplemenititi z besedo ter svoja dela doživeto in neposredno približati bralcu. Knjižnica je v letu 2019, ob 100-obletnici rojstva Erne Starovasnik, v njen spomin pripravila pregledno razstavo Zgodbe izpod Boča.
ANTON INGOLIČ
Leta 1980 je Pionirsko knjižnico obiskal Anton Ingolič. Ob tej priložnosti so v knjižnici pripravili knjižno uganko na temo njegovih del. Pisatelj pa je ob tem v knjigo vtisov zapisal: »Knjižne uganke, ki sem jih spremljal z največjim zanimanjem, so mi odkrile, kako otroci sprejemajo knjige, in kako jih v Pionirski knjižnici tovarišica Malka navaja k branju in razumevanju knjig. Bilo je prijetno in zame bogato doživetje. Želim še nadalje tako uspešnih srečanj z drugimi knjigami in drugimi pisatelji.«
Kot pisatelj je bil Anton Ingolič zelo plodovit, ukvarjal se je predvsem z romanom, povestjo, črtico in novelo. Njegova dela, po katerih mladi bralci še danes radi posežejo, so prevedena v različne jezike, med najpogosteje prevajanimi deli sta Gimnazijka in Tajno društvo PGC. Pisal je tudi humoreske in potopise, scenarije za radio, film in televizijo. Za svoja literarna dela je med drugimi prejel Prešernovi nagradi (1949 in 1978) ter Levstikovi nagradi (1958 in 1967).
Anton Ingolič je prvi častni občan občine Slovenska Bistrica. Naziv so mu podelili januarja 1981, kajti takrat je občina praznovala svoj občinski praznik še na dan poslednjega boja Pohorskega bataljona.
KAJETAN KOVIČ
Ob mesecu knjige novembra 1984 so v Pionirski knjižnici pripravili knjižno uganko Naš prijatelj – pesnik in srečanje s pesnikom Kajetanom Kovičem. Svoje vtise ob obisku Pionirske knjižnice je takole strnil v knjigi vtisov: »Na dan, ko je zapadel prvi sneg, sem se z zamudo pripeljal med bistre bistriške pionirje, ki vedo, kakor sem se prepričal ob kvizu, o meni in mojem delu skoraj več kakor jaz sam. Veselo smo se pogovarjali in med drugim so me spomnili, da bi bilo prav, da bi spet enkrat obiskal Boč, ki sem ga v otroških letih tako pogosto obiskoval. Najbrž bo res treba! Želim, vsem, da bi se tudi v prihodnje dobro imeli in radi brali knjige.«
Kajetan Kovič, avtor številnih knjig tako za otroke kot odrasle, je svoja otroška leta preživljal v Poljčanah. Bil je dobitnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad. Trikrat je dobil Levstikovo nagrado (1963, 1985 in za življenjsko delo 2001), nagrado Prešernovega sklada (1967), Sovretovo nagrado (1972), leta 1978 je dobil Prešernovo nagrado, 1993 Jenkovo nagrado in leta 2007 tudi Zlatnik poezije.
V letu 2025 je Kovičev Maček Muri praznoval 50 let. Knjiga o navihanem mačku je bila prvič izdana 8. decembra 1975. Kajetan Kovič je o Muriju napisal tudi radijsko igro, zgodba pa je doživela glasbeno in baletno uprizoritev. Knjiga je izšla v številnih ponatisih. Kajetan Kovič ni niti slutil, da bo knjiga postala tako priljubljena. O njenem nastajanju je zapisal: »Maček Muri mi je bila igra in ob pisanju sem se zelo zabaval. Namenil sem jo svojemu sinu, ki je ravno takrat odraščal.« Branje Mačka Murija je bilo navdih za likovno ustvarjanje učencev osnovne šole v Poljčanah, ki je poimenovana po njegovem avtorju. Razstava njihovih likovnih del je bila v letu praznovanj na ogled v osrednji knjižnici v Slovenski Bistrici. Zgodba o Mačku Muriju je leta 1999 dobila nadaljevanje v knjigi Mačji sejem.
Pred več kot 50 leti, leta 1972, pa je bila prvič izdana knjiga o plišastem medvedku Pikiju Jakobu. Po knjigi je bila posneta televizijska oddaja za otroke. Moj prijatelj Piki Jakob je nastal, ko je pisatelj opazoval, kako se igra in odrašča njegov sin Jurij. »Od sorodstva je ob rojstnih dnevih dobil številne medvedke in se je začel z njimi igrati medvedjo šolo. On je postal medvedji učitelj in medvedje so postali pravi, skorajda živi člani naše družine. Iz medvedje šole so se razvile še druge medvedje igre. Začele so zanimati tudi mene. To ni bilo nič čudnega, saj sem glavnega medveda, Pikija, prinesel jaz sam iz Pariza. Tako sem začel pisati zgodbe o Pikiju, njegovem učitelju in medvedji družini. Bilo je pol igre, pol resnice, pol šole, pol šale.« Malim in velikim bralcem pa je Kajetan Kovič zaželel naslednje: »Naj vas zabava Moj prijatelj Piki Jakob, tako kot je zabaval učitelja, ko se je z njim igral, in mene, ko sem o njem pisal.«
ANICA ČERNEJ
Anica Černej ni zaradi prerane smrti nikoli obiskala Pionirske knjižnice. Vendar pa jo je potrebno na tem mestu omeniti, ker je predvsem s svojimi pesmimi pustila pri mladih bralcih močan pečat. Gre namreč tudi za literarno ustvarjalko z našega domoznanskega območja. Njena literarna dela ostajajo na vsakoletnih seznamih gradiva za bralno značko, to so Metuljčki in Hi, konjiček. Leta 2011 je bilo življenje in delo Anice Černej del raziskovalne naloge na Osnovni šoli Anice Černejeve v Makolah. Iz istega leta je tudi raziskovalna naloga s I. osnovne šole Celje z naslovom Vloga ženske v preteklosti: Anica Černej.
Anica Černej velja za eno od osrednjih avtoric literature za otroke iz časa med obema svetovnima vojnama, avtorica lirike za odrasle in izjemna pedagoginja. Svoje otroške pesmi je objavljala v raznih mladinskih revijah in časopisih ter se uveljavila kot najvidnejša slovenska mladinska pesnica.
Aničine otroške pesmi se lahko na različne načine vpletajo v svet otroške domišljije. Priznana muzikologinja in pedagoginja mag. Mira Voglar je uglasbila kar petnajst Aničinih pesmi, ki so izšle v knjižici Polžek je gospod. Ob 100-letnici rojstva Anice Černej je mag. Mira Voglar napisala pravljico Klip, klop: pravljica za Anico in ob tem zapisala posvetilo, da se z njo poklanja pesnici ob njenem jubileju. V posvetilu je napisala še: »Zaradi Anice in njenih pesmi bi pravljica rada prišla med otroke, v vrtec, šolo, posebno šolo, glasbeno šolo, knjižnico, na uro pravljic in dom«.
Sicer pa je bila Anica Černej, rojena v Čadramu pri Oplotnici, iz učiteljske družine. Leta 1943 so je aretirali in odvedli v taborišče Ravensbrück, kjer je v podružnici Neubrandenburg sklenila svojo življenjsko pot. Njeno ime ne more biti pozabljeno. Ostalo je zapisano povsod med ljudmi, kjer je imela Anica Černej svoje življenjske postaje, nazadnje v Makolah. Tu je osnovna šola, ki nosi njeno ime, v Celju, kamor je Anica hodila v gimnazijo, pa vse od leta 1956 njeno ime nosi vrtec.
JOŽE TOMAŽIČ
Ob koncu prispevka se je potrebno ozreti še na Pohorje. Izpod peresa Jožeta Tomažiča, čigar Pohorje mu je bilo navdih, so nastale številne bajke, legende, pravljice. Tomažičevo najbolj znano delo so Pohorske pravljice, ki so izšle leta 1942, in zanje je prejel Prešernovo literarno nagrado. V njegovem opusu najdemo še Pohorske bajke, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Pohorske legende, Oglarjevega sina in Mrtvo srce. V času službovanja na Jesenicah se je ukvarjal z gledališčem, z režiranjem predstav.
Dr. Janko Čar, slovenski pesnik, pisatelj in režiser, tudi rojen na Tinju, je Tomažiča zaradi obsežnega opusa postavil ob najvidnejše slovenske pravljičarje. Tomažič je zbiral anekdote, pripovedke, pravljice, bajke in legende iz ljudskega blaga. Zbranega ljudskega blaga ni le zapisal, temveč ga je tudi umetniško oblikoval in mu dal pohorske poteze. S številnimi narečnimi izrazi je barval besedila in s tem ohranil neprecenljivo kulturno dediščino Pohorja.
Leta 2010 je bila ustanovljena krajevna Knjižnica Tinje, ki se uspešno povezuje z lokalnim okoljem. V preteklih letih je s projektom Zakladi tinjskega Pohorja odkrivala dediščino v krajevni skupnosti Tinje, spoznavali so se znani in manj znani kotički v okolici ter jih bogatili s pravljicami Jožeta Tomažiča.
Zaključek
Pionirska knjižnica vselej skrbi, da literarni ustvarjalci prihajajo med mlade bralce, še posebej je knjižnica ponosna na pisatelje, pesnike in ilustratorje, ki prihajajo z domačega, domoznanskega območja med Pohorjem in Bočem.
Danes otroci in mladi podrobno spoznajo delo pisatelja, od ideje do nastanka knjige. Na srečanjih z literarnimi ustvarjalci je veliko vprašanj o tem, kako nastane literarno delo: od ideje do prebiranja strokovne literature, branj pred izdajo, do tega, kaj narediti, ko nas zgodba navdihne oziroma ‘poišče’. Pogovarjajo se o jeziku, v katerem je napisana knjiga, o oblikovanju literarnih likov, o odvisnostih od sodobne tehnologije in njenih vplivih, ki še niso do potankosti raziskani. Mladi predstavijo svoja doživljanja prebrane knjige. Z ustvarjalci se pogovarjajo tudi o tem, kaj in koliko berejo, kaj so t. i. motilci branja, govorijo o literarnih citatih, ki jim po branju pogosto ostanejo v spominu in pogosto postanejo tudi življenjski moto.
Sodobna mladinska književnost je nedvomno kakovostna, raznolika v tematiki in odprta za kulturne, identitetne in druge izzive, ki jih pred mladega človeka postavlja doba multiplih vrednot. Tako dela mladinskih pisateljev spodbujajo mlade k poglobljenemu razmisleku, lastnemu opredeljevanju in strpnosti.
Viri:
Domoznansko gradivo Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica.
Husu, S. (2021). Biografski leksikon občine Slovenska Bistrica. Zavod za kulturo Slovenska Bistrica.
Korošec, A. (2009). Knjižničarstvo na Slovenjebistriškem. V S. Gradišnik (ur.), Zbornik občine Slovenska Bistrica III, Svet med Pohorjem in Bočem (str. 649-675). Zavod za kulturo Slovenska Bistrica.
Čar, J. (2006). Nekatere temeljne prvine jezika v Tomažičevih pravljicah, bajkah, pripovedkah in legendah. V D. Haramija (ur.), Jože Tomažič: monografija (str. 69-92). Litera.
https://www.mladinska-knjiga.si/dobrezgodbe/beremo/piki-jakob-legendarni-medved-ki-hodi-v-solo (dostop 25. 3. 2025).
https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kovic-kajetan (dostop 25. 3. 2025).
https://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201103963.pdf (dostop 25. 3. 2025).
