In topel poletni vetrič je nosil vonj po sveže pograbljenem senu. Ko gre za košnjo in spravilo sena, sosedje že od nekdaj stopijo skupaj. Ko je bila pograbljena še zadnja bilka, je nastopil tisti najlepši trenutek dneva – likof.
Vsi so posedli v travo pod starim drevesom, utrujeni, a nasmejani. Povsem na levi je sedel Edi Čeperlin, zraven njega pa njegova Jožica, ki je že rezala domač kruh. Pred njima je v travi ponosno sedel mlajši fant s klobukom, ki je z iskrivimi očmi poslušal modrosti starejših.
Malo naprej proti desni je sedela soseda Jožefa Podkoritnik, njen mož Peter pa je nekoliko v ozadju skrbno opazoval celotno druščino. Njuna hči Mici Ferme je ljubeče objemala svojo majhno hčerko Mimico. Med njimi sta zvesto počivala tudi dva psa, ki sta čakala, da bo do njiju padel kakšen kos domače klobase.
Desno od njiju se je razlegal glasen smeh. Marica Špilar je nekaj pripovedovala svojemu možu Erniju, ki si je po napornem grabljenju slekel srajco, da bi ga nekoliko ohladil poletni piš. Kozarci so se polnili, pogovor pa je tekel o letini, vremenu in prihodnosti. Na skrajnem desnem robu sta piko na i domačemu vzdušju postavila Tone Čeperlin in njegova žena Mici, ki sta nazdravljala uspešno opravljenemu delu.
Časi so se spremenili in marsikoga s te trate ni več med nami. A spomin na tisti dan, na pristno medsosedsko pomoč, ko nihče ni gledal na uro in ko je bila skupnost pomembnejša od posameznika, ostaja zapisan tudi v tej podobi. In nekje v spominu živi še danes – prav tam, kjer se še vedno iskrijo oči zadnje živeče pričevalke tistega preprosto lepega popoldneva, Mici Čeperlin.
Fotografijo hrani: Zdenko Lah
Prispeval: Gvido Jeran
