Migracije, bodisi politične bodisi ekonomske, so temeljni del nacionalnih in lokalnih zgodovin, saj ljudje že od nekdaj stremimo k varnejšemu in boljšemu življenju. V slovenskem prostoru so med širšo javnostjo najbolj poznane migracije v Ameriko, kjer so slovenski izseljenci ustvarjali nove skupnosti in ohranjali svojo kulturo, ter odhodi žensk v Egipt, ki jih poznamo pod imenom aleksandrinke. O njihovih težkih, pretresljivih, pa tudi navdihujočih življenjskih zgodbah je bilo napisanih že veliko raziskav.
Ob tem pa se porajajo tudi druga vprašanja. Kaj so naše migrantke in migranti v tujih krajih najbolj pogrešali? Kateri vonji, okusi, predmeti ali navade so jih spominjali na dom? Kaj so poleg spominov ohranjali, da bi si olajšali življenje v novem okolju? So pekli kruh, da bi jih njegov vonj in okus vsaj za trenutek ponesla nazaj k domačemu ognjišču?
Namen tega sklopa je spodbuditi razmislek o dediščini migracij ter o njenem pomenu pri oblikovanju današnje večkulturne družbe. Pri tem nas zanima tudi vloga kruha kot vsakdanjega, a simbolno izjemno močnega elementa, ki lahko povezuje ljudi, skupnosti, kulture in spomine prek meja in generacij.
ZGODOVINA MIGRACIJ
Sredi 19. stoletja se je na slovenskem ozemlju začelo obdobje množičnih migracij, ki je trajno preoblikovalo slovensko demografsko in kulturno krajino. Podobno kot drugi deli Srednje Evrope se je tudi slovenski prostor soočil z obsežnimi selitvenimi tokovi, ki so z različno intenzivnostjo trajali vse do druge svetovne vojne. Številke, ki jih v temeljni študiji Doba velikih migracij na Slovenskem (2020) navajajo avtorji Aleksej Kalc, Janja Žitnik Serafin in Mirjam Milharčič Hladnik, so pretresljive: zaradi trajne izselitve je slovensko ozemlje v tem obdobju zapustilo približno 440.000 prebivalcev, kar je ob dejstvu, da je ob koncu tega obdobja na tem območju živelo manj kot 1,5 milijona ljudi, pomenilo izjemen demografski primanjkljaj. Ti migracijski procesi, ki so se pojavljali v različnih oblikah in z različno intenzivnostjo, so bili tesno povezani s političnimi, gospodarskimi, kulturnimi in družbenimi razmerami tistega časa.
Vzroki za odhode so bili kompleksni. Ljudje so odhajali »s trebuhom za kruhom« – frazem, ki opisuje iskanje preživetja, dostojanstva ter izhoda iz revščine in dolgov. Vse pogosteje so iskali priložnosti za delo in zaslužek v tujini. Zlasti v zadnji četrtini 19. stoletja so nove prometne povezave omogočile večjo mobilnost tudi na dolge razdalje. Odhajali so v različne dele Evrope, pa tudi čez ocean, predvsem v Severno in Južno Ameriko. Odhajali so predvsem mladi, željni svobode, blagostanja in širših življenjskih obzorij, ki jim jih domače okolje ni moglo ponuditi. Generacije mladih fantov so začele odhajati v Severno Ameriko, mlada dekleta pa so pogosto odhajala v Egipt. Tja so največ odhajala dekleta iz Spodnje Vipavske doline, Krasa in Goriških brd. Ljudje so odhajali za nekaj mesecev, let ali desetletij, nekateri pa za vedno. Njihov cilj je bil ustvariti si boljše življenje, prehraniti družino, rešiti dom ali kmetijo dolgov, predvsem pa preprosto preživeti.
Zgodovina Primorja je bila tako močno povezana z izseljevanjem, ki je bilo pogosto nuja, včasih pa osebna odločitev.