Božo Natale Radovič

Podatke o starših in družini Boža Radoviča dobimo v župnijskih knjigah: Status animarum, Liber matrimoniorum, v knjigi krstov in umrlih. Marija Terezija je odredila, da popis prebivalstva opravljajo župniki, ki so tako postali poleg svojega pastoralnega dela tudi nekakšni matičarji. V Nabrežini najdemo sistematične podatke o družinah in ljudeh od leta 1775 dalje, nekaj pa tudi že prej. Naj se na tem mestu zahvalim domačinu Alešu Pertotu, ki je v preteklih letih opravil ogromno delo: na posebne pole je prepisal imena vseh članov vseh nabrežinskih družin in uredil družinska drevesa. Predvsem na teh podatkih temelji, kar vemo o izvorni družini Boža Radoviča. Nekatere podatke pa sem že pred 30 leti dobila od gospe Line Caharija, ki je bila sorodnica po mamini strani (Furlan).

Božo Radovič je bil iz družine Radčevih, stare in trdne nabrežinske družine, ki je prvič zabeležena v župnijskih knjigah že leta 1760, gotovo pa je bila tu že prej. Božev oče Anton Radovič (1890-1942) pa s svojo družino ni imel dobrih odnosov: ko se je po koncu prve svetovne vojne vrnil domov, po opravljeni vojaščini in že poročen, je bilo celotno posestvo že prepisano na njegovega brata. Moral si je poiskati dom drugje in se je naselil v prazni hiši svoje sestre.

Anton Radovič se je poročil v Ljubljani z Amalijo Furlan (1897-1973) iz Križa. Zakaj v Ljubljani? Najbrž je bil tam vojak, saj je bil ob začetku vojne star 24 let in so ga gotovo vpoklicali. Po poroki leta 1916 sta ostala v Ljubljani in leta 1917 se jima je rodila prva hčerka, Danila. Po koncu vojne se je družina vrnila v Nabrežino in uredili so si življenje na novo: odprli so trgovino jestvin na trgu pred cerkvijo, na levem vogalu trga. Anton je v cerkvenih knjigah vpisan kot »scriba« – uradnik: bil je uradnik Vzajemnega društva, takratne bolniške blagajne (cassa malati). Ne smemo pozabiti, da je bila Nabrežina takrat še vedno veliko kamnarsko središče s tisoči delavcev, ki so bili zdravstveno zavarovani.

Leta 1927 se rodi Božo in v krstni knjigi je vpisan kot Natalis Božo Albinus Radović (sic!). V teh letih se razmere v Nabrežini radikalno spreminjajo: kamnolome zapirajo, ker ni bilo več naročil, Južna železnica Dunaj-Trst, razcepljena na tri države, ne prinaša več ne prometa ne uradništva, ki je v Nabrežini ustvarilo meščanski sloj prebivalstva. Teritorij je po Rapalski pogodbi prišel pod Italijo skupaj s pol milijona Slovencev in Hrvatov, ki jih Italija ni marala. V njih je videla potencialnega sovražnika zaradi jezika, ki ga ni razumela. Torej je z zakoni prepovedala slovenščino in hrvaščino, zaprla obstoječe šole, knjižnice in društva in preseljevala ljudi: državne uradnike, učitelje, železničarje itd. je selila od tu na jug Italije, italijanske južnjake pa je naselila v naših krajih. Kdor je mogel, je takrat bežal čez mejo, v novoustanovljeno kraljevino Jugoslavijo ali pa še dlje. Kdor je ostal doma, je imel dve izbiri: ali se je poitalijančil ali je postal politični preganjanec. Anton Radovič je postal politični preganjanec. Leta 1929 so družini spremenili priimek v RADONI, nato so pritisnili z davki. Kdor ni oblekel črne srajce in ni marširal na shodih (sabato fascista), je bil kaznovan z davki, ki jih ni mogel plačati. Anton Radovič je zašel v dolgove in njegovo imetje je šlo na dražbo; hišo in trgovino je kupil Zandomeni. Takrat so ostali brez vsega, zapustili so Nabrežino in se preselili v Trst. Najprej so živeli v težkih razmerah, potem so si nekako pomagali in leta 1935 se rodi še ena Boževa sestra, Mirella. A vsega hudega sploh še ni konec.

Začne vojna in med vojno leta 1942 umre oče Anton; mati se mora zaposliti, Božo takrat izstopi iz šole – obiskoval je klasični licej – in gre tudi on delat, ima 15 let! Dela kot cestar, kot vrtnar v miramarskem parku in kdo ve kaj še. Mati sploh ni vedela, kod hodi in kaj dela. Nato se je še zgodilo, da je 10. junija 1944 padla bomba na hišo, kjer so živeli; mlajša sestra je oglušela in kmalu zatem je Božo zbolel na pljučih. Moral je v sanatorij v Sondrio. Tam je začel spet študirati in se je kot privatist pripravil na učiteljsko maturo, ki jo je opravil leta 1946. Nato se je vrnil v Trst, ki je bil takrat pod Zavezniško vojaško upravo (STO), in se je še naprej sam vzdrževal, saj mu mama ni mogla pomagati. Prodajal je knjige, bil vzgojitelj v kolonijah za otroke vojne sirote in menda učitelj v novonastalih slovenskih šolah na Tržaškem. Medtem pa je študiral dalje in v Trstu opravil še klasično maturo leta 1952. Nato se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, a je tam opravil le prvi letnik (9 izpitov) in je nadaljeval v Italiji v Milanu, doktoriral pa je v Neaplju leta 1956 z diplomsko disertacijo o Brižinskih spomenikih.

Leta 1953 se je v Trstu poročil z učiteljico Emo Bianchi (roj. 1926). Naslednjih 10 let  je bilo za Boža Radoviča zelo … dinamičnih, saj mora najprej končati univerzo, nato poučuje v Trstu na slovenskih šolah razne predmete (slov, ital, zgod, zemljepis), večinoma na strokovnih industrijskih zavodih (smo pred šolsko reformo 1963!). V šolskem letu 1960/61 ima 10 ur slovenščine na klasični gimnaziji v Trstu, leta 1960 je bil komisar na klasični maturi. Tudi še naslednji dve leti poučuje nemščino na Trgovskem tehničnem zavodu. Leta 1961 opravi v Rimu habilitacijo za poučevanje slovenščine na višjih srednjih šolah; v poletnih mesecih izpopolnjuje nemščino na dunajski mednarodni Hochshule (stopnja III. A). Nato 27. junija 1962 pridobi diplomo B na FF v Ljubljani, ki mu je dala možnost poučevanja slovenščine na višji stopnji; konec istega leta v novembru opravi še nadaljevalni tečaj angleščine na inštitutu USIS v Trstu. A odslej ne bo več poučeval na srednjih šolah v Trstu, poklic se mu je zasukal drugače: leta 1963 sprejme službo lektorja slovenščine na neapeljski univerzi.

Med vsemi temi leti poučevanja se je prof. Radovič stalno izpopolnjeval v slovanskem jezikoslovju po raznih inštitutih vzhodne Evrope (Sofija, Praga, Varšava, Moskva), predvsem pa v Zagrebu v letih 1958-59. Izkoriščal štipendije, ki so mu jih svetovali univerzitetni mentorji in profesorji, potem ko so odkrili veliko nadarjenost in zavzetost mladega Radoviča. Leta 1963 se je torej preselil v Neapelj in takoj poiskal stanovanje tudi za družino. Naslednje leto se tudi družina seli za njim: v Trstu sta se rodili dve hčeri, Milena (1959) in Nadja (1960), sin Mario pa se je rodil v Neaplju leta 1965.

Tega leta se prof. Radovič specializira še v hebrejščini in preživi nekaj časa v Izraelu. Hebrejščina ga zanima zato, da lahko primerja tri originale svetega pisma: starogrškega, latinskega in starocerkvenoslovanskega; to je bil jezik sv. Cirila in Metoda, ki sta pri papežu dosegla, da je bil ta jezik v zgodnjem srednjem veku priznan kot sveti jezik, enako kot grščina in latinščina.

Leta 1966 Božo Radovič poklicno napreduje in postane docent za slovansko filologijo na Orientalistiki v Neaplju. Začne se njegovo zrelo in najbolj ustvarjalno življenjsko obdobje.

Štiri leta kasneje (1970) dobi imenovanje za stolico slovanske filologije v Padovi, kjer obenem nadomesti prof. Jevnikarja, odhajajočega v Videm. Prof. Radovič se takrat za stalno preseli v Padovo – in z njim družina, ki še danes živi tam.

Prof. Božo Radovič se je poslovil 31. maja 2024  v 97. letu starosti. Kdor ga je poznal, ga hrani v najlepšem spominu, pa ne samo zaradi spoštovanja do ogromnega znanja in tekstov, ki nam jih je zapustil. Kdor ga je poznal, se ga spomni zaradi njegovega blagega   značaja, njegove dobrote in prijaznosti.