Zanimivosti

Raduše so zatrepna dolina, nekaj kilometrov oddaljena od regijskega centra Slovenj Gradec. Končuje se pod pobočji Kozjega hrbta, v čudoviti kotlini pri Smrčunu. Rajski kotiček, prosim, ohranite ga, takšnega, kot je. Na drugi strani se pri Bošniku prevesi proti Selam.
Naselje ni industrijsko razvito, se pa povečuje število obrtniških obratov. Prednjačijo mizarske delavnice. Prebivalci se ukvarjajo pretežno s kmetijstvom, največ pa je zaposlenih v zdravstvu, komunali in lesarstvu. Kmetov, ki živijo izključno od kmetijstva, je samo nekaj, kajti večina jih hodi ob tem tudi na delo v okoliške kraje. Cestne povezave nas popeljejo proti Mestu, proti Selam, pa tudi proti Suhemu dolu in v Žančane.
Naselje je lahko dostopno, tako da pritegne številne kolesarje. Da so to lepi in zanimivi kraji, dokazuje tudi to, da vsaka hiša, ki jo prodajajo, takoj dobi novega lastnika.

Raduše obsegajo približno 7 km2.
Povprečna nadmorska višina je 460 m. Če pomislimo, da je povprečna nadmorska višina Slovenije 492 m, opazimo, da so naši kraji v zlati sredini.
Po podatkih iz leta 2020 naj bi tukaj živelo 228 prebivalcev, to je povprečno 33 na km2. Tukaj naj bi bilo 128 moških in 100 žensk.
Spadajo pod pošto Podgorje, št. 2381
Naselje je brez cerkve, pokopališča, gostilne. Tukaj je le gasilski dom.
Polovica Raduš cerkveno spada pod Stari trg, polovica pa pod Podgorje.
Daljnovod, ki je dokaj zaznamoval to lepo dolino, je bil postavljen leta 1971. Elektrika pa je prišla v te kraje malo po letu 1952.
Prvi gasilski dom (leseni) je bil postavljen leta 1952, cesto do njega pa so asfaltirali leta 1974.
Največje kmetije so v zgornjem delu Prevolnik, Volovšek in Bošnik, v spodnjem delu pa Mežnik.
Najbolj intenzivna kmeta sta Bošnik in Breznik. Bošnik ima eno največjih čred rjavega goveda v Sloveniji.
Najstarejši prebivalec je pravzaprav prebivalka, ki je Jožica Kolar – Kovačeva Jožica.
Najvišja kmetija je pri Košutniku, na višini 653 m. Mimogrede, elektriko so dobili šele leta 2000.
Raduše imajo na seznamu naravnih vrednot Slovenije zabeleženo Povirno barje pri Smrčunu in
geološko posebnost – stik triasnega dolomita in miocenskega konglomerata pri domačiji Prevalnik, tako imenovani stratigrafski stik.
Največje drevo v tem kraju je smreka, ki raste ob potoku pod Krasnikom v lasti gospoda Zakeršnika. Po pričevanja gozdarja, bi naj imela čez 25 kubikov. (Med pisanjem tega članka, v začetku avgusta 1924 je smreko podrl vihar).
Naselje leži v smeri severozahod – jugovzhod.
Še ena zanimivost je v tem, da osrednji hrib v Radušah, ta nasproti gasilskega doma, nima imena. Vsaj jaz nisem naletel na koga, ki bi vedel za njegovo ime.
Iz Raduš se preko Klančnika, mimo cerkve Svetega duha in lovske koče Podgorje ter Vernarice, lahko povzpnemo na Uršljo goro.
Da so bili tile kraji zanimivi že v davnini, dokazuje tudi najdba dveh kamnitih sekir. Prvo je našel Janez Lenart – Klančnik, hrani pa jo gospa Mihaela, drugo pa Anton Gaberšek-Kuharjev Tone. Prva je prelomljena in ima luknjo za ročaj, druga pa ne. To ima sedaj v lasti avtor tega prispevka. Njena predvidena starost naj bi bila okoli 12 000 let, kar ni čudno, saj je iz kamene dobe.
V registru nepremičninske kulturne dediščine so na tem območju vpisane: Cepčeva kapelica, domačija Grešovnik, Kovačija, Utrdba pri Smrčunu in gradišče pri Hrastniku.
Raduš je predkrščansko moško ime. Predpona Rad, pomeni vesel.
Ime kraja je mogoče staro že okoli 1000 let. RADUŠE so v prvi polovici 15. stoletja zapisali kot Radus, leta 1452 pa Radusch (Blaznik 1988: 196), kar kaže na ime Raduš zapisano leta 1134 Ratus (Kronsteiner 1975: 59) Avtor Gorazd Makarovič
Morda še zanimivost: Raduša je planina v Bosni, podobna našemu Pohorju, dokaj poznana in turistično pomembna.