Z načrtnim spodbujanjem industrializacije se je po koncu druge svetovne vojne spremenil koncept stanovanjske gradnje. Nastajajoči tovarniški objekti so v urbana okolja privabljali vse več delavcev, s katerimi je naraščala potreba po novih stanovanjih.
Z ustanovitvijo Zavoda za regulacijo leta 1952, čigar delo je od leta 1955 nadaljeval Komuna projekt, se je dvignil nivo stanovanjskega projektiranja v Mariboru. Veliko vlogo je pri tem odigral arhitekt in urbanist Ljubo Humek, ki se je na študijskem potovanju po skandinavskih državah navdušil zlasti nad švedskim modelom zasnove stanovanjskih sosesk in te zamisli skušal čimbolj približati domačim razmeram. Do leta 1964 so po skandinavskih vzorih nastala naselja na treh mestnih območjih: ob Gosposvetski cesti, na Pobrežju, kjer je nastala tako imenovana soseska Greenwich, ter ob Ljubljanski ulici. Projektanti so ob tem v arhitekturno podobo blokov uvajali tipološko-oblikovne novosti, tako da so ti imeli videz na primer metuljčka, bumeranga, črke Z, nastajale pa so tudi prve stolpnice.
Leta 1973 je bil na podlagi programskih smernic stanovanjske in mestne gradnje, ki bi pripomogle k celovitejšemu pristopu k projektiranju in gradnji stanovanjskih sosesk, izdelan projekt zazidave predela, poimenovanega Maribor-jug, v katerem je bila med drugimi predvidena gradnja blokovskega naselja S-23.
Soseska S-23, ki so jo umestili na vse štiri strani križišča dveh prometnic, Ceste proletarskih brigad ter Kardeljeve ceste, je nastala na tedaj večinoma nezazidanem območju, ki so ga obdajale enodružinske hiše. Pred začetkom gradnje, ki jo je vodilo gradbeno podjetje Stavbar, so štirinajst hiš porušili. Kako je bilo videti to območje Nove vasi pred nastankom stanovanjske soseske, pričajo fotografije, ki jih v fondu Zavod za urbanizem Maribor (SI_PAM/1889) ter v Zbirki fotografij in razglednic, katere del je prav tako zbirka fotografij Saše Tonejca, ki jo predstavljamo na Kamri, hrani Pokrajinski arhiv Maribor.
