Začetki alpinizma v Tržiču segajo v leto 1938 oz. 1939 z ustanovitvijo plezalnega odseka Planinskega društva Tržič. Kot se da izvedeti iz posnetkov pogovora z Avgustom Primožičem, je ideja za ustanovitev tlela že nekaj časa. Odločilna vzpodbuda je prišla s tragično nesrečo smučarjev pod Škarjevim robom v Storžiču.
Kot prvi plezalci se omenjajo naslednja imena: Maksi Debevc, Ausser, Nadislav Salberger, Cingerli, Rok Kramar, Slapar, Jože Radon in Jože Jagodic. Tik pred 2. svetovno vojno se kot predsednik omenja Jože Radon. Povojne aktivnosti so v veliki meri sledile saniranju vojne škode, alpinisti so se ukvarjali z obnovo planinskih domov. Med večjimi projekti je bila gradnja bivaka na Storžiču. Pri tem je imel pomembno vlogo Marjan Perko, nekaj časa tudi predsednik odseka. Otvoritev objekta je bila 20. 6. 1948. Precej podatkov o njem najdemo v vpisni knjigi v bivaku, nekaj strani je priloženo v ta prispevek.
Tomaž Perko je o očetu Marjanu povedal, da je bil aktiven na več področjih, tudi kulturnem, kar smo že omenjali na preteklih prireditvah. Kot pravi, je bilo med alpinisti več slikarjev, literatov, pesnikov, fotografov, snemalcev itd. Marjan je bil eden prvih povojnih alpinistov in graditeljev bivaka na Storžiču. Bil je trener šolanja psov za reševanje v plazovih in obenem ustanovitelj lavinske šole, zaradi česar so mu v Švici ponujali službo trenerja. Ko je prenehal s plezanjem, je bil oskrbnik različnih planinskih domov. V tem obdobju so nastala besedila pesmi, ki opevajo lepoto planin (Kriška gora naša oz. Mladi alpinisti, Zelenica, Oj, Storžič, Kjer visoke so planine itd.). Nekatera je uglasbil sam, nekatera Franci Šarabon. Na prireditev je Tomaž prinesel bronasti portretni kip, ki ga je oče za darilo ob Abrahamu dobil od prijateljev. Na ogled je prinesel še nekaj kosov plezalne opreme iz tistega časa. Danes je uporaba le-te nepredstavljiva. Je Marjan veselje do plezanja prenesel na svoje otroke? »Ne, vedno je govoril: če sem jaz plezal, vam ni treba! Zato nas je obvezno polno zaposlil, tako da za to ni ostalo časa. Spoznal sem kar nekaj alpinistov, pokazal nekaj želje po plezanju, to pa je bilo tudi vse. Nobeden od nas ni šel v alpinizem.«
Gradnjo bivaka na Storžiču na posnetku omenja tudi Nejča Perko: »V bivak sva šla poleti 1946 z Janušovim Jožem. Z njim sva bila kot »rit pa hlače«, vse nedelje sva plezala skupaj. Šla sva po plazu navzgor, sledila stezici, ki so jo graditelji bivaka pustili za sabo. Prideva v grapo, nato pod steno oz. skok, visok kakih 40 metrov. Iz njega je visela vrv in ta nama je dala dodatno vzpodbudo. Preplezala sva skok, nato pa po grapi navzgor. Prešla sva kamin, za katerega je veljalo, da nima oprimkov, pa sva jih vendarle našla, nato pa skozi gamsov skret. Ko sva prišla do bivaka, so naju gledali kot deveto čudo. Kako sta ta dva mulca prišla sem gor, brez opreme? Tam so bili Janko Januš, Srečnik Jože – Brkov, brat Marjan, Zdravko … Bil je to čas gradnje bivaka, zato sva pri tem pomagala. Ko smo se vračali, me je Janko privezal, mislil sem, da me bo lepo spustil. Ko sem se obrnil, pa me je brcnil od zadaj in sem zletel čez previs – seveda privezan. Isto je storil s svojim bratom, mojim soplezalcem. Ko smo prišli v planinsko kočo, sem se pritožil nad to njegovo potezo, nakar me je še zagrabil in me potunkal v vodnjak: »Krst mora bit’!« In potem še isto s svojim bratom: »Da ne bo fovšarije!« Nisem bil jezen nanj. Janko je bil res pravi graditelj bivaka. Trije skupaj niso prinesli toliko materiala do bivaka, kot ga je on sam. Naprtal si je 80 kg in zraven plezal, res je bil atlet.«
Svojega prvega alpinističnega vzpona se Nejča spominja takole: »To je bil prvi težki vzpon, zimski, z Alojzom Zaletelom. Bila sva kar dobro opremljena: cepin, dereze, vrv, karabin itd. Izhodiščna točka je bil bivak. Prišla sta še brat Marjan in Janez Januš. Bilo je poldan, ko Marjan odloči: »Gremo na vrh, ti mi boš pa dal opremo, ne boš je potreboval, ker boš šel zadnji.« Lojze in Marjan spredaj, midva pa zadaj. Navezali smo se na vrv, bila je podobna gasilski, dolga kakšnih 30 m. Ker smo bili na njej navezani štirje, smo šli tesno eden za drugim. Proti vrhu Kramarice so mene in Janka morali že malo potegniti čez. Če nimaš cepina in derez, je praktično nemogoče iti sam. Na vrh grape smo prišli že v temi in nismo vedeli, kje bi sestopili. Odločili smo se za smer, kjer gre pot tudi poleti. Nevarnost se je pokazala v smeri proti Črnemu grabnu. Janezu je zdrsnilo, priletel je vame in me odnesel s seboj. Če ne bi imela Marjan in Lojze cepina zapičena v sneg, bi šli vsi štirje v Črni graben. Za zmeraj!«
Iz pripovedovanja Jožeta Januša: »Hodili smo pod Storžič, kjer je bilo že kar nekaj plezalcev. Začeli smo na Škarjevem robu in Žrelu. Kasneje smo plezali na bivak, to je za začetnike že nekaj pomenilo. Potem pa naprej, na Storžiču je precej smeri. Po vpisu v AO smo hodili vsako nedeljo. Najprej v Storžič, ki smo ga preplezali po dolgem in počez. Kasneje pa v Julijske in Kamniške Alpe. Spomnim se, da smo na začetku kar v strahu plezali na Storžič, sploh je to veljalo za Črni graben. Takrat trenerjev ni bilo, bilo pa so starejši, ki so nam kaj pokazali, nas vzeli na kako turo. Tako si počasi pridobival na znanju.«
Franci Primožič – Krvin: »V hribe smo hodili že kot otroci in zvabila me je stena, natančneje Storžič. Ko sem bil star 17 let, sem prvič delal izpit za alpinista. Kdor se je izkazal, je postal član Gorske reševalne službe (GRS). Prvi vzpon sem imel s člani na Storžič, moj mentor je bil Marjan Salberger. Že v prvih metrih sem zdrsel navzdol, na srečo brez posledic. To je bil opomin, da se je tega treba lotiti skrajno resno. Eno od nesreč sem doživel še na Jalovcu, kjer sva plezala z Nejčem Perkom. Plezala sva v razu. Pri vrhu je previs, na katerega sem, že nekoliko utrujen, prišel nepripravljen. Odletel sem in se spustil, seveda varovan na klinih. Kolega je nato splezal sam. Vendar sva se po nekaj tednih vrnila, da sem dokončal delo. Enostavno se nisem mogel sprijazniti, da mi ni uspelo.«
