Septembra 1921 se je Leopoldine Köberl prvič poročila in postala Leopoldina Scherak. Mesto Marburg an der Drau se je že dve leti prej preimenovalo v Maribor. V novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, je postalo sedež mariborske oblasti, ki je obsegala območje Spodnje Štajerske, del Koroške in Prekmurje. V mestu je še naprej obstajala močna nemška manjšina, h kateri se je prištevala tudi Leopoldinina družina.
Leopoldinin prvi mož je bil doma iz bližnje vasi Kamnica pri Mariboru in je po Koroški cesti preko Dravskega mostu hodil na delo v delavnice Južne železnice. Krščen je bil kot Jochann Mathias Žerak, podpisoval se je kot Hans Scherag, v poročnem listu je vpisan kot Ivan Scherak. Zanimivo je, da se je po poroki ženin Ivan preselil k nevesti Leopoldini, čeprav je bil najstarejši sin iz znane gostilniške družine. Iz dejstva, da se je izučil za ključavničarja, sklepamo, da si ni niti želel postati gostilničar in mesar, za vojnega invalida pa bi bilo takšno delo tudi zelo naporno.
Paru se je prvi otrok, hčerka Leopoldina Josephina, ki so jo klicali Poldi ali Poldika, rodil 13. 3. 1922. Drugi otrok, sin Hansi, se je rodil 30. 5. 1925 in je kmalu po rojstvu zbolel za otroško paralizo. Stanovanjske pogoje mlade družine si lahko predstavljamo iz cenilnega zapisnika v zapuščinskem sodnem spisu: “Iz zvezne veže na levo se pride v stanovanje zapustničine hčerke, Leopoldine Scherak, obstoječe iz ene kuhinje z enim oknom na dvorišče, z zidanim štedilnikom in obokanim stropom, in ene sobe z dvema oknoma na ulico z izhodom v prvo vežo. Ta soba ima obokan strop, mehka tla in železno peč.” V mali hiški na Koroški cesti so z družino Scherak živeli še Leopoldinina mama Marija, mlajša brata Alois (Ali) in Josef (Pepi), po dokumentih mariborskega arhiva sodeč pa vsaj občasno še kdo izmed njihovih najbližjih.
Mlada družina je morala imeti solidne pogoje za življenje, saj sta Leopoldina in Ivan ob trdem delu imela še pomoč sorodnikov, kot navaja v spominih njuna hčerka Poldika. Med drugim piše, da so starši hodili tudi kaj pomagat v Šerakovo gostilno in mesarijo v Kamnici. Tam je Ivan ostal aktiven v gasilskem društvu, katerega člani so še vrsto let po prvi vojni ohranili nemščino kot jezik poveljevanja. Nemško so govorili tudi doma v družini, tako da sta se Leopoldinina otroka šele v šoli prvič zares srečala s slovenščino.
Oktobra 1926 pa je Leopoldinino enainpetdesetletno mamo Marijo zadela kap in življenje v hiši na Koroški cesti se je začelo sesuvati. Leopoldina je morala poleg domačega dela prevzeti še prodajo na mariborski tržnici, zato je dala hčerko v bližnji vrtec Zavoda šolskih sester, bolnega sina pa so odpeljali k svakinji Pauli Bartl in njenemu možu zdravniku na Dunaj. Takoj po mamini smrti je bila Leopoldina sicer še optimistična ter se je zavezala k hitremu poplačilu bratov in sester v švicarskih frankih, čeprav je njena mama v oporoki zapisala: “/…/ bratje in sestre pa imajo pravico zahtevati od Leopoldine svojo dediščino po materi šele pet let po smrti, vendar brez obresti.”
Leopoldina in Ivan sta konec leta 1926 poleg redne železničarske plače verjetno pričakovala dediščino po pokojnem Ivanovem očetu, lastniku Šerakove gostilne v Kamnici. A se njuni načrti niso izšli, saj je Ivan kmalu hudo zbolel za tuberkulozo. Kljub trudu železničarskega zdravnika je jeseni 1928 obležal ter marca 1929 umrl v domači hiši ob prisotnosti žene in sedemletne hčerke. Vdova Leopoldina je tako pri osemindvajsetih letih ostala sama z dvema majhnima otrokoma.




