V letih in desetletjih, ki so sledila, so v prostorih Maroltove stanovanjske hiše, hišterne in drugih, za življenje približno primernih stavb, živeli najrazličnejši podnajemniki.
To so bili ljudje, priseljeni iz drugih delov Slovenije in krajev Jugoslavije, ki so v tovarnah na Vrhniki in v Verdu našli delo. Improvizirana, zasilno urejena stanovanja, ki so si jih ustvarili po sobah Maroltovine, so jim predstavljala začasno nastanitev – preden so jim bila dodeljena primernejša solidarnostna ali kadrovska stanovanja. Posledice odsotnosti primernega vzdrževanja so se kazale na vsakem koraku; stavbe so propadale, zapuščeni gospodarski objekti, so se rušili sami vase. Neposredna zemljišča domačije: rodovitni vrtovi, njive, travniki, sadovnjaki, gozdiček okrog Danine vile, so bila spremenjena v gradbene parcele in na njih so zrasle stanovanjske hiše. Obsežna kmetijska zemljišča so bila dodeljena državnim posestvom, zadrugam. Velik del Maroltovih gozdov je pogoltnil kamnolom Verd, preko območja njihove opekarne in sosednjih polj poteka trasa avtoceste proti Primorski.
V časopisu Dnevnik, ki je izšel 19. novembra 1990 je v članku z naslovom Iz razdrapanih hiš v turizem, med drugim pisalo: Kot so nam povedali domačini, so bile zadnji lastnik Ljubljanske mlekarne, ki pa za ureditev niso imele denarja, zato so od vsega »dvignile roke«. V hišo so se naselili delavci iz drugih republik in zdaj jih pod podirajočo se streho domuje več kot dvajset. Kako bo z lastnino hiše in gospodarskih poslopji, ko bo prišlo do denacionalizacije, se ne ve.
