Letos jeseni v slovenski prestolnici obeležujemo 125 let od odprtja Jubilejnega mostu. Prebivalci in prebivalke Ljubljane so 4. oktobra 1901 ob 11. uri prisostvovali odprtju novega mostu čez Ljubljanico v čast cesarju Francu Jožefu I., ki je praznoval svoj god. O poteku dogodkov sta se razpisala Slovenski narod in Slovenec, tedanja vodilna slovenska dnevna časopisa.
»Most je bil v zastavah in zelenju, pa tudi z bližnjih hiš so vihrale zastave. Ob bregovih Ljubljanice se je trlo radovednega ljudstva, na slavnostni prostor pa je smelo le povabljeno občinstvo, med katerim smo opazili eksc. [ekscelenco] gospoda deželnega predsednika barona Heina s tajnikom g. Haasom, mnogo vojaških dostojanstvenikov, na čelu jim eksc. [ekscelenca] g. pl. [gospod plemeniti] Chavanne, deželnega glavarja g. pl. Detelo, predsednika dež. sodišča gosp. Levičnika, župana g. Hribarja z občinskim svetom in uradništvom ter stavb, uradom, dež. šol. nadzornika g. Hubada, okr. šol. nadzornika gosp. Fr. Levca z ravnatelji srednjih in ljudskih šol in mnogo c. kr. uradništva.
Ko se je pripeljal dež. predsednik, zaigrala je meščanska godba, nakar so se povabljenci podali na most, katerega je blagoslovil g. župnik šentpeterski Martin Malenšek ob asistenci častitih gospodov kapelanov Plečnika in Pavliča. Po blagoslovljenju je stopil pred župana Hribarja mestni stavbni svetnik g. Duffe ter omenjal, da so razne razmere neugodno vplivale, da most ni bil dograjen v času, v katerem se je to pričakovalo. »Z združenimi močmi«, katero geslo se sveti na mostu, in s previdnimi odredbami se je vendar posrečilo delo dovršiti. Govornik naznanja županu, da je most dovršen razen nekaterih okraskov, na pr. 8 kandelabrov, ki se še postavijo, in da ni nobene ovire, da bi se ne izročil javnemu prometu.« (Slovenec, 4. 10. 1901)
Ljubljanska meščanska godba je že večer pred odprtjem mostu organizirala kratek dogodek v spomin na cesarjev god. Pred vladnim poslopjem je odigrala nekaj skladb. Naslednji dan je sodelovala pri odprtju novega mostu, zvečer pa je priredila promenadni koncert v Zvezdi. Na dan praznovanja cesarjev godu je ob 10. uri potekala slovesna maša v stolni cerkvi. Maše so se udeležili načelniki oblasti in javnih uradov, profesorji, učitelji in drugi mestni veljaki.
Ob odprtju je župan Hribar poudaril, da je most dobro prestal obtežilno izkušnjo s 111. 560 kilogrami. Ob tem je izpostavil, da se je od potresa 1895 v Ljubljani veliko spremenilo. Nastale so nove ulice, nekatere so razširili in zgradili veliko novih stavb. Vendar do takrat še ni nastalo nič tako mogočnega, kakor ta most. Po njegovih besedah most Ljubljančanov in Ljubljančank ne bo spominjal na grozne dni potresa, ampak bo molče klical k vdanosti in zvestobi do habsburške vladarske rodbine. Most naj bi prebivalce Ljubljane spominjal tudi na obdobje vladanja cesarja, čigar modri previdnosti bi se moralo mesto za marsikaj zahvaliti.
Župan je svoj govor povedal v slovenščini in nemščini. Za tem govorom se je povabljeno občinstvo navdušeno oglasilo s trikratnim vzklikom »Slava!«, ki je veljal vladarju, meščanska godba pa je zaigrala cesarsko himno.
Nato je spregovoril deželni predsednik baron Hein, ki je pohvalil domoljubni značaj slovesnosti ter se zahvalil vsem, ki so sodelovali pri gradnji mostu. Poudaril je, da bo nova zgradba krasila Ljubljano in pričala o vdanosti njenega prebivalstva cesarju Francu Jožefu. Ker je most nosil cesarjevo ime, je po njegovih besedah predstavljal tudi simbolno vez med mestom in vladarjem. Ob koncu govora je Hein most slovesno odprl in ga izročil javnemu prometu. Ob zvokih godbe so se nekateri prvič zapeljali čez novi most, nato pa ga je napolnila množica obiskovalcev.
Blagoslovitev novega mostu je bila zaupana šempetrskemu župniku Matiji Malenšku, saj je območje spadalo pod župnijo sv. Petra. V takratnih časopisih Slovenski narod in Slovenec se je ob tem razvila polemika, zakaj mostu ni blagoslovil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Slovenski narod je poročal, da se Jeglič kljub vabilu magistrata slovesnosti ni želel udeležiti, medtem ko je Slovenec to zanikal in trdil, da knezoškof sploh ni bil povabljen.
