Prepis:
“Lepo spomladansko sonce je sijalo, ko smo zapustile dalno nemško mesto. Zjutro smo vstale, vse je skakalo in tekalo, mi nismo nič znale kaj je, potem v eni uri smo mogli iti vsaki svojo pot, ker v eni uri bi prišla tja fronta.
Nismo znale kam se obrniti ker vse nam je bilo tuje, zapustile smo naš tabor, skoraj z solznimi očmi, ker vedele smo da strašno gorje nas še čaka, prej ko domov pridemo, smo vzele naše nahrbtnike in hitro smo korakale, naš dom je bila pot, če se nas je kakšen usmilu smo jedle, dosti krat je bilo ki nismo tudi po dva dni nič jedle, pa hudo je bilo lačne, pa vseeno vsaki dan je bilo treba napraviti tudi 20 do 25 km, ker vedno so zanami hiteli naši rešitelji, in nad nami so bili vedno avijoni ki so spuščali dol bombone.
Gozd je bil naša cesta, ker so cele dneve mitraljirali in bile smo vedno v nevarnosti, zmirom smo se mogle po jarkih valiti in skrivati če ne ne bi prišle domov, tam ni bilo usmiljenja dosti ubogih naših nedolžnih ljudi je pustilo v tisti prekleti zemlji življenje pod bombami.
Prvo noč naše poti smo prenočile skoraj zunaj, mraz je bil, bilo je 14-4, drugo jutro ustanemo in gremo naprej našo pot žalostne smo bile, ker daleč je bil naš dom, le eno nam je dajalo pogum, da pridemo še kdaj v naše zaželjene domove. Čateri dni smo hodile zdraven bistre reke Donave, vsaki dan smo se pri nji ustavljale, in si
umivale noge, da so bile bolj hladne.”
Original hrani gospa Nadja Hvala.
