Ivan Pregelj je kot pronicljiv opazovalec toliko bolj kot mesto vzljubil gorenjsko pokrajino. Rad je hodil, hladil svoje zamere iz mesta, predvsem pa napajal svoje premišljujoče pisateljsko srce.
Zgodbo Roženkravt, rožmarin v knjigi Moj svet in moj čas začne z vzhičenimi stavki: »Poletno nedeljsko jutro na Gorenjskem. Ti, Oče nebeški, fletno je, da je tako lepo.«1
Prehodil je vso okolico Kranja, vse do Škofje Loke, Karavank na severu pa do Brezij in Cerkelj. Potepuška strast ga je včasih zapeljala tako daleč, da se do noči ni vrnil domov in je povzročal skrbi domačim. »Nekoč se je ob poti na Brezje zleknil in zadremal, mimoidoči romarji so ga zaradi revne obleke imeli za berača, zato so mu v klobuk, s katerim si je zastrl obraz pred soncem, vrgli precej drobiža. Z njim si je pozneje veselo privoščil gostilniško okrepčilo.«2
Ljudi in narave ni le opazoval in opisoval, ampak ga je veselila tudi fotografija. Hči Bazilija: »Ko mene še ni bilo, se je v Kranju, po fotografiji znanem mestu, tudi sam ukvarjal s fotografiranjem … Medlo se spomnim, da sem se še jaz igrala s fotografskim aparatom (takšnim še na meh) in stativom. Zame je imela poseben čar majhna laternica z zaslonko iz rdečega stekla. Vanjo si postavil prižgano svečko in sijala je zamolklo rdeče v temnici. Oče je namreč sam razvijal fotografije. Fotografirati je nehal med I. svetovno vojno. Toda fotografski »gen« se ni povsem izgubil. Pojavil se je z vso slo v vnuku Vasku – v srečo ali nesrečo.«3
Na izlete v okolico so šli radi vsi v družini. V Bazilijinih spominih lahko beremo o veselih vandranjih v Škofjo Loko s kočijo, peš do Naklega, do Visokega, v Čirče, Hrastje … Kadar so šli na grob zgodaj preminulega Vaska, so se vedno najprej ustavili pred Prešernovim nagrobnikom, kjer je oče Ivan vsakokrat povedal kaj iz Šenoove novele Nagelj s pesnikovega groba. Drugi obvezni postanek je bil grob Simona Jenka – »kot da vsi trije grobovi spadajo v našo družino«, je zapisala Bazilija.4 Spuščali so se tudi v vabljiv divji kanjon Kokre, kjer pa bi družina skorajda izgubila še enega otroka – oče je hči Natašo v zadnjem trenutku rešil iz deroče reke.
1 Pregelj, Ivan: Moj svet in moj čas, 1954.
2 Literarni atlas Ljubljane.
3 Dolgan, Marjan: Pogovor s pisateljevo hčerko, Pregelj, Ivan: Moj svet in moj čas, 1954.
4 Pregelj, Bazilija: Moj oče, Ljubljana, 1983.
