Zanimive utrinke je z nami delil tudi Janez Slapar Temšak, ki je bil popoln samouk. Na smetišču je nekoč našel revije o fotografiji, še izpred druge svetovne vojne. Iz njih je pridobil prva znanja, obenem pa je hodil v trgovino Foto Shark v Celovcu, kjer je veliko podatkov dobil iz reklamnega gradiva, pa tudi od osebja, saj se je z enim od trgovcev dalo komunicirati delno tudi v slovenščini.
Sicer pa začetki njegovega ukvarjanja s fotografijo segajo v 50. leta 20. stoletja, v čas, ko je služil vojaški rok v Dubrovniku. Imel je nekaj privarčevanega denarja in si je kupil ruski aparat Pionir. To so bile fotografije manjših dimenzij, 6×9 cm, mogoče tudi 6×6 ali 9×9 cm, vendar so bile v tistih časih pravo razkošje. So pa takrat profesionalni fotografi zelo neradi razvijali slike amaterjem.
Svoj drugi aparat je kupil v Tržiču, v trgovini Pri Koželju. To je bila vsestranska trgovina, ki je med drugim imela v ponudbi tri aparate. Aparat je bil vreden približno eno takratno plačo.
Kot fotograf je imel zelo veliko dela. Slikal je otroke ob prvem rojstnem dnevu, godove, različne družbe … Ko so v drugi polovici 60. let v uporabo prišli barvni filmi, je bilo povpraševanja še več. Teh se pri nas takrat še ni dalo razviti. V Zagrebu je sicer bila firma Efke, vendar po njegovih besedah njihove fotografije niso bile dovolj kvalitetne. V uporabi so bili filmi znamke Agfa, Ferania, prednjačil pa je Kodak, ki ga je uporabljal tudi sam. Barvne filme je bilo treba v razvijanje pošiljati v tujino. Kodak je imel nam najbližjo izpostavo na Dunaju, kamor je bilo potrebno tudi nakazati denar. Tovrstne transakcije med državama pa takrat niso bile mogoče, zato se je odpravil čez mejo v Borovlje na banko. Vendar pa sam ni znal nemško, edino nekaj stavkov si je predhodno zapisal na list papirja. Prišlo je do komične, pa tudi mučne situacije, ko je uslužbencu zaman pojasnjeval, kam bi rad nakazal denar. Začela se je nabirati vrsta … Čez nekaj časa je vendarle pristopil gospod, ki je govoril tudi slovensko in mu pomagal.
