Kljub kasnejšim obnovitvenim delom je most vedno težje prenašal težo sodobnega prometa. Po drugi svetovni vojni so most redno obnavljali in utrjevali. Vozno površino so sčasoma zožili s cono za pešce, uvedli so enosmerne vožnje ter omejili dovoljeno težo kamionskih in avtobusnih prevozov. Leta 1967 je promet stekel po novem betonskem mostu, ki je, zgrajen nekoliko južneje, zamenjal stari leseni most.
Literatura:
Šebek, Ž. Krško – življenje z reko Savo. Krško: Neviodunum, 2009.