Začetni korak znamenitega lokalnega vlaka, na kratko imenovanega kar ˝Konjičan˝, sega v 19. stoletje. Natančneje, v daljno leto 1892. Človek, razmišljujoče bitje, ima v sebi željo po hitrosti. Po takojšnjem stiku s svetom in z ljudmi. Le kaj ga žene k temu? Želja po dobičku, pridobljenem času in olajšanju poti. Saj veste, koliko lepih pregovorov poznamo, ki govorijo v prid človeka. Čas je zlato, pravijo, ter kdor nima v glavi, ta ima v nogah. Ni čudno, da so si ljudje želeli nekaj, kar bi povezovalo ljudi zgornje Dravinjske doline, ne samo z bližnjo okolico, temveč tudi s svetom. Ta ideja je bila železnica.
Ljudje so se v tem času ukvarjali s sekundarnim gospodarstvom. To je bilo gozdarstvo, premogovništvo, kamnoseštvo, apnarstvo in ostala kmetijska dejavnost. V tistem času so se v tem okolju že začeli razvijati tudi prvi koraki industrije. Na Zbelovem je bila tovarna upognjenega lesa ˝Drava˝, v Ločah so kasneje imeli opekarno in žago, ravno tako tudi v Konjicah, Zreče so imele kovačijo. Na Zreškem so bili rudniki pod Gračičem, Osredkom in na Stranicah. Na Zbelovem je obratoval rudnik črnega premoga – v Šednjah. Na Cezlaku je že takrat obratoval kamnolom tonalita. Poleg gospodarstva je bila potrebna povezava potniškega prometa do večjih centrov.
V začetku leta so pomembnejši ljudje iz konjiškega okraja deželnemu odboru Štajerske predstavili potrebo po povezavi Slovenskih Konjic s progo Južne železnice. Za koncesijo gradnje konjiškega lokalnega vlaka je tako deželni zbor zaprosil že spomladi leta 1892. Uspelo jim je že v prvem poizkusu. Koncesija je bila podeljena 14. 5. 1892 pod številko 90 državnega zakonika, dne 28. junija istega leta. Koncesijski upravičenec je bila družba Štajerske deželne železnice – Steiernarkische Landesbahnen (StmLB). Omenjeno podjetje je naredilo še primerjavo stroškov med normalno tirno in ozko tirno izvedbo proge. Prihranek, kar 28 % v prid ozkotirne železnice, je doprinesel, da so se odločili za to možnost. V koncesijski listini si je država pridrževala pravico, da bi na račun koncesionarjev prevzela železnico v obratovanje že po preteklih petnajstih letih. Prvotna ozkotirna proga je tako povezovala le Poljčane in Konjice. O povezavi z Zrečami lahko govorimo šele trideset let kasneje. Kot vidimo je bila takratna gradnja, kljub slabši mehanizaciji, če o tem v primerjavi z današnjim časom lahko sploh govorimo, izredno hitra in učinkovita. Ljudje so takrat imeli veliko večji posluh, dobro voljo in energijo za delo in dobrobit skupne družbe.
