Po smrti Vladimirja Levstika leta 1957 je pisateljeva vdova Franka Levstik v dogovoru s pokojnikovima sestrama Vero in Jelo v svoji oporoki zapustila moževo delovno sobo s pohištvom, umetniškimi slikami, zbirko njegovih del in rekonstruirano literarno zapuščino tedanji Študijski knjižnici v Celju. Knjižnica ob smrti Franke Levstikove leta 1960 še ni imela primernih prostorov, zato je nameravala sobo ohraniti na prvotnem mestu in v izvirni obliki. Ker pa pristojni občinski organi niso dovolili, da bi se pisateljeva sestra Vera naselila v tem stanovanju in skrbela za bratovo zapuščino, je knjižnica spominsko sobo začasno preselila v drugo nadstropje Protazijevega dvorca na tedanjem Trgu svobode 10.
Leta 1967 je zbirka dobila stalno mesto v tretjem nadstropju novega poslopja študijske knjižnice na Muzejskem trgu 1a, kjer je ostala tudi po združitvi celjskih knjižnic v Osrednjo knjižnico Celje do leta 1992, ko je Svet knjižnice sprejel nov koncept predstavitve osebnosti Vladimirja Levstika.
Ves ta čas se je zbirka tudi dopolnjevala. Z oporočnim volilom Vere Levstikove je leta 1968 v celjsko knjižnico prišla tudi njena zbirka bratovih del, rokopisov, pisem ter dokumentov o njegovem življenju in delu. Po zgledu svoje sestre in v dogovoru z njo je tudi Jela Levstikova celjski knjižnici zapustila enakovredno zbirko.
Del gradiva iz zapuščine (umetniške slike, knjige in omara) je bil uporabljen pri opremljanju sobe na novi lokaciji, preostalo gradivo pa hrani domoznanski oddelek knjižnice.
Rokopisi, avtorizirani tipkopisi, korespondenca in drugo starejše gradivo iz časa pred letom 1941, ki se je po sreči ohranilo (ter tudi novejše gradivo, nastalo med letoma 1941 in 1947 v Ljubljani ter med letoma 1947 in 1957 v Celju), so urejeni v mapah, uvrščeni v knjižnično zbirko rokopisov in kot del zbirke unikatov shranjeni v železni omari. Prav tako so v zbirko rokopisov uvrščeni in v železni omari shranjeni Levstikovi rokopisi in pisma iz zapuščin obeh pisateljevih sester.
Pisateljeva žena Franka in sestra Vera sta namreč rokopise in tipkopise, uničene leta 1941 v Litiji, skoraj v celoti nadomestili z novimi prepisi del, objavljenih v revijah in časopisih; le v knjigah izdanih del nista na novo prepisovali. Rokopisi teh del so – razen posameznih naključnih izjem in odlomkov – za vedno izgubljeni. Precejšen del ponovno prepisanih besedil je pisatelj avtoriziral z rokopisnimi popravki in delnimi predelavami besedila. (Podrobnejši seznam rokopisnega gradiva je objavljen v Katalogu rokopisov Knjižnice Edvarda Kardelja, Celje, 1987.)
S smrtjo Jele Levstikove (Maribor, 1972) je Levstikov rod izumrl. Po skupni volji obeh poslednjih dedinj so na knjižnico prešle tudi pisateljeve avtorske pravice. Z denarjem, ki ga knjižnica prejema kot avtorski honorar za ponatise njegovih del, zlasti prevodov, kupuje dokumente o življenju in delu Vladimirja Levstika – predvsem fotokopije njegovih rokopisov in pisem, katerih izvirniki se hranijo v drugih knjižnicah, arhivih in zasebni lasti, pa tudi izvirnike, kadar so ti dostopni, ter drugo knjižnično gradivo.
Knjižnica skrbi tudi za oba družinska grobova na celjskem pokopališču: za grob Vladimirja in Franke Levstik ter za grob, v katerem so pokopani Vladimirjevi starši Mihael in Neža ter sestre Marija, Vera in Jela.
Ob spominskih datumih in ob dnevu spomina na mrtve knjižnica počasti njihov spomin. Ob devetdesetletnici pisateljevega rojstva leta 1976 je bila na pročelje hiše, v kateri je po zadnjem desetletju bivanja v Celju (1947–1957) ugasnilo njegovo življenje, vzidana spominska plošča.
LEVSTIKOVA DVORANA
Dvorana, poimenovana po Vladimirju Levstiku, je osrednji prireditveni, družabni in sejni prostor knjižnice, namenjen srečevanju sodelavcev ter pripravi predavanj, predstavitev knjižnih novosti in drugih oblik srečanj za uporabnike knjižnice. Nahaja se v kletnih prostorih pod kavarno Miško Knjižko. Celostni vpogled v njegovo življenje in delo je predstavljeno stalna razstava v predverju dvorane.
