»Pravili so, da sem zelo pametna, ampak nisem imela tega občutka. Nisem si mogla predstavljati, da bom končala kot pekarka. Morda bi bilo bolj pametno. Bi bila polna ‘soldov’. (Smeje se.)«
Jolka je kot otrok sem sanjarila, da bo popotnica, ali kot sama reče »globtroterka«.
»Vse je izpadlo narobe. Moja sestra je malo kriva. Njej bi morala storiti plačati. Jaz nisem nič brala. Nisem bila bralni tip, bila sem pohajalni tip. Zdaj sem bila tukaj, zdaj tam. Kolesarila, delala same vratolomne nevarne reči. Ampak nič brala. Moja sestra, ki je bila načitana, bistra, kot ne vem kaj in še lepa povrhu pa mi pove ‘Ti nič ne bereš, ti rasteš kakor plevel, kot ena ignorantka’. Postavila me je pred okno, na drugi strani ceste je bil en mlekarski voziček, beden, zraven eno kljuse, zunaj pa velika pripeka. Vprašala me je ‘Kaj vidiš na oni strani?’. Jaz ji pravim, da tisti voziček, kaj pa bi drugega videla. Nato mi ona naenkrat iz kljuseta nariše lipicanca. V besedah mi ga je narisala. Tisti voziček, ves razmajan, je postal kočija. Bila sem vsa zgrožena, kako jaz tega ne vidim. Nad sabo sem bila obupana. Kaj je res z mano nekaj grozovito narobe? Ona mi je začela brati tiste romančke za dekleta. Grozljivka! Mi je brala, brala, brala, me je začelo zanimati, potem naenkrat neha brati. ‘Zdaj pa boš brala sama!’ Ker sem bila radovedna, kako se bo zgodba končala, sem začela brat. Sprva mukoma. In postala sem odvisna od branja.«
