V 15. in 16. stoletju je v slovenskih deželah od kmetijstva živelo približno 95 % prebivalstva. Zaradi njihovega slabega socialnega položaja so se povsod po ozemlju Slovenije pojavili upori proti gospodi. Leta 1713 so kritične razmere sprožile veliki tolminski punt.
“Tudi kmetje na komenskem Krasu (Rihemberk, Komen, Dol, Škrbina, Sveto, Ivanji Grad, Kobjeglava, Gabrovica, Volčji Grad in Pliskovica proti rihemberškemu gospostvu) skupaj s Tomačevljani, se pridružijo kmečkemu gibanju.” (Spomini, 2023, str. 23)
“Obenem z Rihemberškim gospostvom je zajel upor tudi Kobenzlovo gospostvo Štanjel, kjer so se podložniki uprli izvrševanju tlake »s posebnim izgovorom, da jim je to zabranjeno od cele dežele (dall’Universita del Paese), ki jo po svoje imenujejo Nassa Desella«.” (Grafenauer, 1954, str. 86)
Leta 1714 so se tudi kmetje v Tomačevici upirali proti svojim krutim gospodarjem – graščakom in iskali svoje pravice. Vzeli so vile, grablje in sekire in šli pogumno v napad na grad Štanjel. Glavni je bil župan Martin Ščuka.
Grof se je močno zbal, zbežal in prepustil usodo grada oskrbniku Švari. Puntarji so uničili grad, nato se ga napili in peli od veselja. Medtem so prišli vojaki iz Gorice in nekatere kaznovali z batinami, tudi župana. Podžupan Andrej Mržek in “Malodelec”Martin Krasna sta se rešila, čeprav sta bila v napadu prva. Po tem pomembnem dogodku je postala Tomačevica slavna in znana po upornikih do današnjih dni.
