Zoltán László – murskosoboški Jud z Wallenbergovim potnim listom

V bogati zgodovini Prekmurja je obdobje judovske prisotnosti prav gotovo eden tistih delčkov, ki ga Prekmurci in ostala zainteresirana javnost poznajo najmanj. Neskončno dolgi seznami stotine nekdanjih sosedov in znancev, ki so bili v času morije druge svetovne vojne  usmrčeni v koncentracijskih taboriščih, nagrobniki na judovskem pokopališču v Dolgi vasi, spomin na nekdanjo Baumhornovo sinagogo v Murski Soboti, razstava o prekmurskih Judih v lendavski sinagogi in nazadnje spotikavci, ki so bili v Murski Soboti in Lendavi položeni v spomin na nekdanje prebivalce, so v pretežni meri vse, kar je danes ostalo o nekdaj cvetoči judovski skupnosti Prekmurja.

Vprašanje, ali je to dovolj, bom prepustil zasebni presoji vsakega posameznika, v pričujočem članku pa bom poskusil predstaviti enega od soboških Judov, katerega družina in potomci so ključno vplivali na posamezna področja družbenega, predvsem pa gospodarskega življenja Srednje Evrope. Še pomembneje pa je, da članek prinaša pionirska dognanja in dokaze o tem, kako je tudi (vsaj) eden od v Murski Soboti rojenih Judov preživel drugo svetovno vojno po zaslugi zaščitnega potnega lista švedskega diplomata v Budimpešti Raoula Wallenberga. Zaščitni potni listi Raoula Wallenberga v zgodovini Evrope niso neznanka, a vendar je potrebno dodati tudi to, da do sedaj ni bilo dokumentov ali pričevanj o tem, da bi tudi prekmurski Judje preživeli drugo svetovno vojno s potnimi listi švedskega diplomata.

Zoltán Reif

Zoltán László, v Murski Soboti rojen Jud, se v Murski Soboti v resnici ni rodil pod tem priimkom. Rojen je bil namreč 8. februarja 1889[1] kot Zoltán Reif, prvorojenec v zakonu Zsigmonda Reifa, uradnika murskosoboškega okrajnega sodišča, ter žene Mariske Baumgarten, ki sta bila rojena v kraju Pápa (danes Pápa na Madžarskem).

Zoltán Reif je leta 1906 svoj priimek spremenil v László.[2] Le nekaj let zatem, leta 1915, sta svoj priimek v László spremenila tudi njegov oče Zsigmond, ki je tedaj služboval kot uradnik na okrajnem sodišču v Ógyalli (današnje Hurbanovo na Slovaškem) ter sestra Olga.[3]

Zsigmond, nekdanji »sobočanec«, je umrl 27. oktobra 1928 v Budimpešti,[4] o njegovem delu je v almanahu madžarskih javnih uslužbencev iz leta 1938[5] navedeno sledeče:

»Zsigmond László, upokojen vodja zemljiške knjige, Budimpešta. Rojen 1862 v Pápi, kjer je zaključil tudi šolanje. Svojo karierno pot je začel na murskosoboškem okrajnem sodišču leta 1880, od koder je bil premeščen v Cell, kjer je postal vodja zemljiške knjige. Zatem je bil premeščen v Ógyallo, kjer je služboval do odhoda v pokoj leta 1918. Zaradi odgovornega in zanesljivega dela je bil deležen več pohval s strani nadrejenih. Umrl je leta 1929. Vdova: Mária Baumgarten, članica več dobrodelnih društev. Hčera: Olga (žena Erna Kallósa).«

Zsigmondova žena Mariska Baumgarten je umrla 12. oktobra 1949 v Budimpešti.[6]

Za našo zgodbo je najpomembnejši lik vsekakor Zoltán László, sin Zsigmonda in Mariske. Zoltán László oz. Reif je bil rojen v judovski družini leta 1889 v Murski Soboti. Kljub temu, da se je družina zaradi očetovega dela veliko selila, je zaključil šolanje za ključavničarja in kot pomočnik začel delati v Škodi iz Plzna na Češkem, ki je bila tedaj še del Avstro-Ogrske monarhije.[7] Po razpadu dvojne monarhije se je vrnil na Madžarsko in se naselil v Győru, kjer je 8. aprila 1919 vložil prošnjo za ustanovitev ključavničarske delavnice. Kot delovodja v Škodi je imel praktične izkušnje s področja dela, ki jih je s pridom izkoriščal.[8]

Med prvimi izdelki delavnice so bile mišolovke, ki jih je Zoltán sprva prodajal na sejmih. Po propadu Avstro-Ogrske monarhije in po prepovedi uvoza za določene izdelke na območje Madžarske, ki je povzročila pomanjkanje pohištvenih ključavnic, se je odločil, da se bo usmeril v izdelavo te vrste ključavnic[9]. S finančno pomočjo svaka, moža svoje sestre in hkrati brata svoje žene, Erna Kallósa, je nabavil nekaj ključne strojne opreme in obseg naročil je zahteval, da se delavnica razširi v tovarno. Zoltán je kupil dve zemljišči in zgradil delavnice in skladišče za potrebe tovarne. Nedolgo zatem, leta 1922, se je tovarna preimenovala v ELZETT, po nemški izgovorjavi svojih inicialk (László Zoltán, LZ) in tako je nastala tovarna ključavnic, ki je tekom naslednjih desetletij postala ena največjih svetovnih proizvajalcev ključavnic.

Obe družini sta v relativnem blagostanju, ki so ga omogočali posli Zoltána Lászlá ter Erna Kallósa, živeli vse do začetka druge svetovne vojne. Zaradi judovskega porekla obeh družin se je situacija bistveno spremenila leta 1944, ko so na madžarskem podeželju že potekale deportacije Judov. V tem obdobju sta se družini Zoltána Lászla ter Erna Kallósa dokopali do Wallenbergovih zaščitnih potnih listov, s pomočjo katerih sta se izognili deportacijam.

Glede na nastanek in serijske številke zaščitnih potnih listov, lahko domnevamo, da so bili potni listi za družinske člane pridobljeni v tem vrstnem redu:[10]

Ime in priimek	Datum rojstva	Kraj rojstva	Kraj bivanja	Številka Wallenbergovega potnega lista
Zoltán László	8. 2. 1889	Muraszombat	Bimbo u. 10/b	5146
Katalin László, roj. Kallós	14. 9. 1899	Losoncz	Bimbo u. 10/b	5147
Dr. Imre Káldor	4. 9. 1920	Budafok	Bimbo u. 10	5148
Zsuzsanna Káldor, roj. László	1. 8. 1923	Győr	Bimbo u. 10	5149
Ernö Kallós	8. 1. 1885	Balassagyarmat	Bimbo u. 10	5288
Olga Kallós, roj. László	25. 1. 1894	Celldömölk	Bimbo u. 10	5289
Ödön Kallós	6. 2. 1917	Győr	Bimbo u. 10	5290
Pál Kallós	3. 12. 1919	Pozsony	Bimbo u. 10	5291
vdova Mária László, roj. Baumgarten	7. 6. 1862	Pápa	Bimbo u. 10	5379

Če so bili rešilni potni listi resnično pridobljeni v tem vrstnem redu, ni nobenega dvoma, da je imel Zoltán László veliko moč in ogromno poznanstev, da je lahko po tem, ko je zagotovil Wallenbergove potne liste zase, zagotovil te še za družino svoje sestre in za svojo še živečo mater. Do Wallenbergovih potnih listov je bilo v času zaostritev namreč zelo težko priti.

Celotna družina z diplomatskimi potnimi listi Raoula Wallenberga je tako preživela drugo svetovno vojno, sta pa žrtev holokavsta postala starša Zoltánovega zeta Imreta Káldorja, dr. Adolf Káldor in njegova žena. Zdravniku Káldorju v čast še danes ena od bolnišnic v Budimpešti nosi njegovo ime, prav tako nosi njegovo ime ena od ulic v Budimpešti.

Po drugi svetovni vojni, 3. junija 1948, se je Zoltán László s svojo družino vkrcal na ladjo S.S. Batory v poljskem pristanišču Gdynia. Na pot so ob njem krenili še njegova žena Katalin, sin György, hči Zsuzsa ter zet Imre. Trinajst dni kasneje, 16. junija 1948 so prispeli v New York.

Že tri dni kasneje, 19. junija 1948 je peterica poletela iz San Francisca v Sydney.

Po prihodu v Avstralijo se je vsaka sled za Zoltánom Lászlóm izgubila. Žena Katalin oz. Catherine je umrla leta 1977 in je pokopana na pokopališču Karakatta v Perthu.

Hči Zoltána Lászla, dr. Zsuzsanna oz. Susan Kaldor (1923 Győr–2009 Perth), je delovala kot profesorica na Oddelku za klasično in antično zgodovino ter na Oddelku za antropologijo Zahodnoavstralske univerze. Leta 1973 je bila pobudnica prve in do danes najobsežnejše študije s področja angleščine med avstralskimi domorodci, Aborigini. Avstralsko jezikoslovno društvo (Australian Linguistic Society, ALS) vsako leto podeljuje štipendijo Susan Kaldor študentom jezikoslovja.[11]

Zet Zoltána Lászla, zdravnik Imre Kaldor (1920 Budafok–1982 Perth), je v Avstraliji deloval kot predavatelj ter izredni profesor fiziologije na Zahodnoavstralski univerzi (University of Western Australia) od leta 1957 do leta 1982.[12]

Sin Zoltána Lászla, György/George László (1916 Plzen–1971 Perth) se je ukvarjal s slikarstvom. Žena Judith Irene (1927 Budapest–2008 Perth), s katero se je poročil leta 1953, je bila izredna profesorica na Oddelku za psihologijo Zahodnoavstralske univerze.[13]

Ernö Kallós in njegova družina so medtem ostali v Budimpešti. Poslovni partner in svak Zoltána Lászla je umrl 11. januarja 1960 v Budimpešti, v starosti 75 let.

Njegova žena in sestra Zoltána Lászla, Olga Kallós roj. László je umrla 16. novembra 1988 v Budimpešti.

Sin Erna Kallósa in žene Olge, torej vnuk murskosoboškega uradnika Zsigmonda Reifa, gospodarstvenik Ödön Kallós (1917 Győr–1989 Budapest) je med leti 1945 in 1947 vodil tovarno ELZETT. Leta 1948 je postal vodja diplomatske misije v Kairu, med leti 1959 in 1981 pa predsednik madžarske trgovske zbornice. Bil je pobudnik angleškega in japonskega poslovnega kluba.[14]

 

[1] Matična knjiga murskosoboške judovske skupnosti, 1889, Fol. 78, zapis št. 60.

[2] Budapesti Közlöny, 19.8.1893, letnik 17, štev. 189, str. 1.

[3] Budapesti Közlöny, 17.9.1915, letnik 49, štev. 215, str. 6.

[4] Civilna matična knjiga Budapest (1. Kerület), 1928, Fol. 435, zapis št. 2605.

[5] Csikvári, A., A magyar közalkalmazottak almanachja, 1938, str. 305. Navedba o datumu smrti v almanahu je napačna, saj je Zsigmond umrl 27. oktobra 1928.

[6] Világosság, 14.10.1949, letnik 5, št. 239, str. 4.

[7] Tóth, I., Az Elzett-gyár története, str. 433. V: Tanulmányok Budapest Múltjából, letnik 19, 1972.

[8] Fülöp, J., Tóth, I., Az ELZETT történetéböl, str. 12. V: Budapest, letnik 10, 1972.

[9] Prav tam.

[10] Magyar Zsidó Múzeum és Levéltár, Wallenberg útlevelek listája.

[11] Malcolm, I., Western Australia Aboriginal Children´s English (WAACE) Project, MS 5079, Biographical note, Susan Kaldor, str. 5.

[12] Encyclopedia of Australian science, Biographical entry for Kaldor, Imre (1920 – 1982).

[13] Ustni vir, 4.11.2021.

[14] Magyar életrajzi lexikon, Kallós Ödön.