Vojno in povojno obdobje

Marjan Markič: Z okupacijo leta 1941 se večina družabnega življenja v Tržiču preneha. Povojno dogajanje v zvezi z našo temo pa je bilo močno povezano s pomanjkanjem. Že z osnovnimi živili, kot so moka, mast, jajca itd., je bilo težko. Bilo pa je dovolj koruze in koruzne moke. Tako je sorodnica od nekod prinesla recept za koruzno torto, ki smo si jo privoščili ob priložnostih. Šele počasi se je revščina popravila, najbolj očitno šele z letom 1953, ko je denarne bone nadomestil pravi denar in prosta prodaja. To je izboljšalo stanje. Kaki dve leti po vojni se še obdržita božič in velika noč, potem pa ne več. Vse se je prepovedalo. Tudi v tovarni je obveljal princip: kdor hoče praznik, naj si ga naredi sam. Praviloma takrat nisi mogel dobiti dopusta, razen pri posameznih predpostavljenih, ki so rekli: »Pa imej svoj praznik.« Dva najpomembnejša praznika sta postala 1. maj, praznik dela in 29. 11., Dan republike. 1. maja so se kurili kresovi, kuhal golaž, vrteli so se ražnji, za vse to je skrbela tovarna. Za ta dva dela prosta dneva so npr. delavci v tovarni Runo dobivali plašče, tovarna BPT pa je med delavce razdelila dele blaga, ki so ostali od proizvodnje. Kasneje se je tema dvema dnevoma pridružil še  4. 7., dan borca. Ob praznikih so po tovarnah pekli in kuhali. Vsak delavec je dobil en listek za hrano.

Kasneje je iz praznika vseh svetih nastal dan mrtvih, ki smo ga v celi Jugoslaviji obeleževali samo v Sloveniji in je bil tudi dela prost dan. Ljudje  so takrat hodili urejat grobove na pokopališčih, vsi so bili oblečeni v temno, tudi otroci. Bil je tudi plačan in po tem enakovreden državnim praznikom. Tako je bilo tudi z novim letom in dnevom žena. Za dan žena (8. marec) pa imam sam svoje mnenje. Samo en dan v letu so imele ženske svoj praznik. In vzdušje se je takrat kar preveč sprostilo … Škoda se mi je zdelo tega dneva, ženske bi morale biti drugače zaščitene, lahko bi bile npr. oproščene dela v tretji izmeni …