Šolska knjižnica deluje znotraj vzgojno-izobraževalne ustanove in podpira učni proces z zbiranjem, urejanjem, hranjenjem ter posredovanjem knjižničnega gradiva in informacijskih virov za učence, dijake ter strokovne delavce.
Poleg dostopa do gradiva omogoča tudi informacijsko, učno in raziskovalno delo ter je namenjena uporabi v okviru šolskih dejavnosti. V vzgojno-izobraževalnem procesu spodbuja učenje, branje, raziskovanje ter razvoj kritičnega odnosa do informacij. Deluje kot središče znanja, kulture in razumevanja sveta, hkrati pa učencem ponuja prostor miru, radovednosti, samostojnega razmišljanja in ustvarjalnega izražanja. Pomembno poslanstvo šolske knjižnice je razvijanje bralne kulture – ne le kot šolske obveznosti, temveč kot osebne, estetske in življenjske vrednote.
Knjižničar v šolski knjižnici ima izrazito pedagoško, svetovalno in povezovalno vlogo. Učence spremlja pri iskanju virov za referate in raziskovalne naloge, jih spodbuja k samostojnemu učenju ter jih uči etične rabe informacij, spoštovanja avtorskih pravic in pravil navajanja virov. Hkrati sodeluje z učitelji pri pripravi pouka, projektov, tematskih dejavnosti in dnevov dejavnosti, zaradi česar knjižnica postaja pomemben prostor medpredmetnega povezovanja.
V sodobni, z informacijami prežeti družbi šolska knjižnica učencev ne uči le poiskati podatkov, temveč tudi presoditi njihovo verodostojnost, razumeti kontekst ter se odgovorno odločati na podlagi informacij. Tako prispeva k oblikovanju samostojnih, kritičnih in odgovorno mislečih posameznikov.
Uspešnost šolske knjižnice je večja, kadar sodeluje z lokalnimi kulturnimi ustanovami. Sodelovanje med splošno knjižnico in šolsko knjižnico oziroma osnovno šolo je ključno za razvijanje bralne kulture, informacijske pismenosti in pozitivnega odnosa otrok do knjige. Šola usmerja formalno učenje, splošna knjižnica pa zagotavlja odprt, neobvezujoč in vseživljenjski dostop do gradiva ter kulturnega prostora. Ko delujeta povezano, učencem omogočata celostno, bogato in motivacijsko bralno izkušnjo.
Splošna knjižnica učencem omogoča stik z raznovrstnim gradivom, ki presega učne načrte: z literaturo za prosti čas, slikanicami, stripi, poljudnoznanstvenimi knjigami, enciklopedijami, revijami in digitalnimi viri. Takšen stik širi bralno obzorje, razvija radovednost ter spodbuja navado samostojnega obiskovanja knjižnice tudi zunajšolskih obveznosti.
Pomemben vidik sodelovanja je usklajevanje domačega branja in bralnih projektov. Splošna knjižnica lahko zagotovi dodatne izvode knjig, pripravi priporočilne sezname, tematske razstave in nadomestne naslove, kadar gradiva ni dovolj, šola pa nudi učni kontekst, pogovor o besedilih ter refleksijo prebranega. Takšno sodelovanje zmanjšuje socialne razlike in omogoča enak dostop do bralnega gradiva vsem učencem, ne glede na njihovo socialno in materialno ozadje.
Sodelovanje ima tudi širši vzgojno-socialni pomen. Knjižnica postane odprt javni prostor, v katerem se povezujejo otroci, starši, učitelji in lokalna skupnost. Učenci jo doživijo kot prijeten, varen in ustvarjalen prostor srečevanja, kulturnih dogodkov, bralnih druženj in medgeneracijskega povezovanja.
Sodobne oblike sodelovanja vključujejo skupne bralne projekte, literarne pogovore z avtorji, razstave ustvarjalnih del, bralne noči, ustvarjalne delavnice ter programe informacijske in medijske pismenosti. S tem se prepleta formalno in neformalno učenje ter spodbuja samostojno raziskovanje sveta knjig in informacij.
Sodelovanje med splošno knjižnico in osnovno šolo je dolgoročno partnerstvo, ki pomaga oblikovati mlade bralce, razvija kulturno zavest ter pomembno vpliva na njihov osebni, izobraževalni in socialni razvoj. Obe ustanovi delujeta v isti lokalni skupnosti in nagovarjata iste uporabnike, vendar z različnimi pristopi in vlogami: šola kot prostor formalnega izobraževanja ter sistematičnega učenja, splošna knjižnica pa kot odprt, javni in dostopen kulturni prostor, namenjen branju, raziskovanju, ustvarjanju ter prostemu času. Prav zato je njuno povezovanje naravno, smiselno in izjemno dragoceno.
V okviru sodelovanja lahko potekajo različne oblike dejavnosti, ki povezujejo formalno in neformalno učenje: bralne ure, pripovedovanja pravljic, literarne delavnice, predstavitve avtorjev in ilustratorjev, bralne animacije, delavnice informacijske in medijske pismenosti, uvajanje v uporabo digitalnih virov ter delavnice iskanja informacij za projektne in raziskovalne naloge. Pomembno področje predstavljajo tudi projekti, kot so Bralna značka, poletno branje, tematski bralni izzivi in medgeneracijsko branje, pri katerih knjižnica zagotavlja strokovno podporo, gradivo, razstave in priporočilne sezname.
Pomemben del sodelovanja predstavljajo tudi kulturne in družbene dejavnosti, ki presegajo zgolj branje. V knjižnici lahko potekajo razstave učenčevih likovnih in literarnih izdelkov, predstavitve projektnih nalog, nastopi pevskih zborov, recitacije, bralne noči, ustvarjalne delavnice, dnevi dejavnosti ter srečanja z ustvarjalci. Takšne dejavnosti učence umeščajo v širše kulturno okolje lokalne skupnosti in krepijo občutek pripadnosti prostoru, v katerem živijo.
Sodobne oblike sodelovanja vključujejo tudi delavnice digitalne pismenosti, uporabo e-knjig, uvajanje v spletne baze podatkov, raziskovalne projekte in medpredmetne dejavnosti, kjer se knjižnica pojavlja kot raziskovalno okolje. Pri tem učencev ne uči le iskanja informacij, temveč tudi kritičnega vrednotenja virov, razumevanja avtorstva, etične rabe podatkov ter odgovorne uporabe interneta.
Sodelovanje med šolo in splošno knjižnico ima tudi pomembno socialno razsežnost. Učenci knjižnico doživijo kot odprt in prijazen javni prostor, namenjen vsem generacijam. V številnih krajih knjižnica deluje tudi kot Varna točka, kjer lahko otrok poišče pomoč v stiski, kar krepi občutek varnosti in zaupanja.
Takšno partnerstvo ne deluje le na ravni posameznih obiskov, temveč kot dolgoročen, načrtovan in vzajemen proces. Šola prispeva pedagoški okvir, cilje in vsebinski kontekst, knjižnica pa strokovno znanje, gradivo, kulturne vsebine in odprtost prostora. Skupaj ustvarjata okolje, v katerem se branje ne pojavlja kot obveznost, temveč kot vrednota, navada in način razumevanja sveta.
Sodelovanje med splošno knjižnico in osnovno šolo tako pomembno prispeva k razvoju bralne pismenosti, kulturne identitete, informacijske zrelosti ter občutka pripadnosti skupnosti. Učencem omogoča, da knjižnico doživijo kot prostor znanja, ustvarjalnosti, raziskovanja in življenjskih priložnosti, kar predstavlja dragocen temelj za njihovo nadaljnjo izobraževalno pot.
