Ulica Milana Majcna v Novem mestu se od leta 1970, ko je bilo zgrajeno naselje vrstnih hiš, imenuje po narodnem heroju Milanu Majcnu. Obsega 19 hišnih številk. Poteka nad Kandijsko cesto.
Milan Majcen se je rodil 17. novembra 1914 v Šentjanžu pri Sevnici. Bil je drugi od osmih otrok v družini očeta Ivana in matere Marije, roj. Frelih. Po poklicu je bil natakar. Najprej je bil zaposlen v železniški restavraciji v Zidanem Mostu, kasneje pa v restavraciji Daj-dam v Ljubljani. Leta 1940 je najel gostilno »Keršič« v Šiški v Ljubljani.
Že v Zidanem Mostu je bil dejaven v Društvu kmetskih fantov in deklet. Po prihodu v Ljubljano je bil izvoljen v izvršni odbor tega društva, ki je bil pod vplivom Komunistične partije. Sodeloval je v številnih akcijah naprednega delavskega gibanja. Gostilna Keršič je postala shajališče članov Komunistične partije in marksistično usmerjene študentske in vajeniške mladine. V prvih dneh po okupaciji je bil v gostilni celo sedež Centralnega komiteja KPS, ki je ravno tu sprejel nekaj pomembnih odločitev.
Takoj po ustanovitvi OF je pričel sodelovati v številnih akcijah in zbirati orožje. Kmalu je postal član Partije. Že na začetku avgusta so ga ujeli in odpeljali v šentpetrske zapore, iz katerih je kmalu skupaj s Francem Leskovškom pobegnil. Od tu je odšel v partizane na Mokrec. Kot preverjen borec z izrazitimi vojaškimi sposobnostmi (izkazal se je v napadu na Turjak konec avgusta) je bil septembra 1941 poslan v Mirnsko dolino z namenom organiziranja nove partizanske čete. Postal je komandir Mokronoške čete.
V zadnjih dneh oktobra 1941 sta šla Milan Majcen in njegov soborec ter bratranec Janči Mevželj v vas Murnice pri Šentjanžu, kjer pa sta bila izdana. Nemški vojaki so 28. oktobra popoldne obkolili hišo, v kateri sta se nahajala. Majcen in Mevželj sta se proti nemškim vojakom borila sama. Nemškim obmejnim vojakom so prišli na pomoč gestapovci, žandarji, varnostna policija, nazadnje pa še ena četa rezervnega policijskega bataljona. Po različnih virih naj bi Vodenikovo domačijo, kjer sta se nahajala, obkolilo in napadlo od 140 do 300 oboroženih nemških vojakov. Borba je trajala vse popoldne, celo noč in še naslednje dopoldne. Že 28. oktobra zvečer je bil Mevželj smrtno ranjen, tako da se je Majcen do naslednjega dne, 29. oktobra, ko je podlegel ranam, boril sam.
Nemci so Majcna in Mevžlja pokopali v bližini kraja, kjer sta umrla. Čez nekaj časa, po silovitem ogorčenju javnosti, so ju prenesli na pokopališče v Šentjanž, kjer so ju pokopali z vojaškimi častmi. Njuna junaška smrt je postala legendarna.
Milan Majcen je bil za narodnega heroja razglašen 20. decembra 1951.
