Po »anšlusu« (priključitvi Avstrije nacionalsocialistični Nemčiji) spomladi 1938 se je življenje in vzdušje v Mariboru ter okolici začelo spreminjati, prebivalci so se razdelili glede na svoja prepričanja in pričakovanja. Organizacija nemške manjšine Kulturbund je dobila dovoljenje za obnovitev delovanja in v začetku leta 1940 je bila ustanovljena tudi kamniška celica. Leopoldina, ki je po odhodu moža postala mati samohranilka, se je vanjo včlanila tri mesece pred začetkom vojne.
Schwabisch-Deutsche Kulturbund je v Adresarju iz leta 1935 uvrščena med prosvetna, kulturna in narodnoobrambna društva, katere namen je bil vzbujati stanovsko zavest in izobrazbo pri svojih članih. A dejstvo je, da so vodilni člani že pred vojno sestavljali sezname za izseljevanje zavednih Slovencev in tistih, ki so se na Štajersko priselili med obema vojnama. Po okupaciji so postali del upravnega in represivnega aparata, nekateri so sodelovali tudi v t. i. mobilnih komisijah za rasno ocenjevanje. Zaradi sodelovanja z okupatorjem in zločinov posameznih članov je bil po vojni Kulturbund kolektivno razglašen za “/…/ izrazito veleizdajniško organizacijo, ki je še v predaprilski Jugoslaviji pripravljala okupatorju pot, /…/ po okupaciji pa so KB-jevci /…/ javno pozdravljali okupacijo in rešiteljstvo izpod srbskega jarma, špijonirali, preganjali Slovence.”
Vstop Leopoldine v Kulturbund priča C. T. v spisu ZP 722/46 opisuje takole: “Nekako 10 ali 12 dni pred izbruhom vojne l. 1941. pa je pod pritiskom Ruprehta, poštnega uslužbenca vstopila v KB. Imenovani je napreč prišel k njej s polo, na kateri je imel že napisanih več članov, ki so vstopili v KB, in ji začel groziti, da bo njenega moža Pečar Bogomirja v Avstriji dal zapreti, ako ona ne bo stopila v KB. Obenem ji je obljubljal tudi podporo, ako vstopi v KB, in je zaradi teh obljub in groženj nato stopila v KB. Jaz sem namreč ob tej priliki bila navzoča, ker sem šla k Pečarjevi po solato in je meni zunaj, ko jo je Rupreht poklical v sobo, povedala, da noče vstopiti v KB. Imenovani je namreč k njej prišel trikrat in dvakrat ni hotela pristopiti, a tretjič je klonila in je pristopila.”
Posledično je bila Leopoldina maja 1941 sprejeta neposredno v medvojno nemško politično organizacijo Steirische Heimatbund ter dobila t. i. rdečo legitimacijo, ki ji je prinesla polnopravno stalno nemško državljanstvo. Dodeljena ji je bila najnižja funkcija Blockhilferin, v kateri je nabirala t. i. zimsko pomoč na vasi. Še naprej pa se je preživljala z delom doma in v gostilni čez cesto. Leopoldinina nečakinja Vikica, ki jo je med vojno kot deklica pogosto obiskovala, se spominja: “Teta je šla vsako jutro v gostilno in mesnico bivšega tasta delat. /…/ Bila je več ali manj ena služkinja, dekla, ona je vse delala. /…/ Je imela na dvorišču svoje štale, tam je imela noter svoje kure in svinje. Ona je bila dobesedno prava kmetica. Tudi oblečena ni bila drugače; v pravem pomenu kmečka ženska.”
Leopoldini je bil v vojnem času v veliko pomoč sin Hansi, ki zaradi invalidnosti ni bil vpoklican v nemško vojsko in je ostal doma. Hčerka Poldika je samo občasno prihajala na obisk iz Prlekije, kjer je vodila vrtec v Stročji vasi. Njenega zadnjega obiska konec marca 1945 se Leopoldinina nečakinja takole spominja: “Je prišla teta in rekla: Heute kommt Poldi zu Hause. Ona bo prišla danes domov, morava zvončke nabrat. In sva na (Mariborskem) otoku nabrali zvončkov, da je bila cela soba polna rož.”
Na velikonočno nedeljo, 1. 4. 1945, so okupatorju najbolj naklonjeni Štajerci začeli množično bežati proti severu in zahodu. Leopoldina se jim na prigovarjanje hčere Poldike ni pridružila. Njene besede mami, ki naj bi se glasile: “Saj nisi nič hudega naredila,” so se kmalu izkazale za usodne.
