V začetku novembra 1918 je italijanska vojska zasedla Gorico in postopoma zavzela primorski prostor. Tako kot velik del Primorske so ob koncu prve svetovne vojne tudi Renče pripadale Kraljevini Italiji.
Kot opozarja Nataša Nemec, so ljudje stanje sprejeli z razočaranjem, vendar dokaj mirno, saj je sprva kazalo, da nova država ne bo posegala v življenje krajanov, kar je bila tudi posledica obljube Pettita di Roveta, ki je izjavil: »Italija je velika država svobode, dala vam bo iste pravice kakor drugim svojim državljanom. Dala vam bo šole v vašem jeziku, še več, kakor jih je dala Avstrija« (Nemec, 2010, str. 134). Obljube so veljale le do 29. novembra, ko je odlok vojaškega guvernerja odločil kaznovanje vsakršnega delovanja proti okupacijskim silam. Pritiski in asimilacija slovenskega ljudstva so se stopnjevali, leta 1923 pa je italijanska oblast celotno ozemlje zasedenih dežel vključila v deželo Julijsko krajino ter uvedla italijanščino za edini uradni jezik in prepovedala uporabo »krajevnih« jezikov.
Prepoved rabe slovenskega jezika je razvidna tudi z razglednic. Na starejših razglednicah je ime kraja dvojezično, kasneje pa se pojavlja samo italijanska različica. Razglednice so bile natisnjene v Italiji, kot kraji tiska so navedeni Gorica, Trst, Benetke in celo Milan. Tudi znamke in žigi na razglednicah pričajo o italijanski okupaciji.
