Ob koncu devetnajstega stoletja so bile Renče del avstro-ogrskega cesarstva, ki je ozemlje ponovno pridobilo, potem ko je zavzelo Ilirske province. Pripadnost ozemlja avstrijski državi je razvidna iz znamk s podobo cesarja Franca Jožefa in iz poštnih žigov. Starejši primerki razglednic imajo tudi dvojezični tisk.
Razglednice so iz Renč potovale v različne države, kot npr. Italijo, Češko, Belgijo. Na najstarejših razglednicah je kot fotograf naveden Anton Jerkič (1866 ̶ 1924), založnik in fotograf, ki je leta 1891 odprl atelje v Gorici, leta 1895 pa je sodeloval s Frančiškom Lampetom pri fotografiranju Ljubljane, ki jo je prizadel potres.
Jerkičeva razglednica, na kateri je reka Vipava, v ozadju pa renška cerkev, je bila naslovljena na redovnico uršulinskega samostana v Gorici, ki je bil do leta 1936 v Nunski ulici (Via delle monache). V sporočilu redovnici je zapisano, da je razglednica namenjena tudi bogatitvi njene zbirke, to pa je zanimiv podatek, ki razglednice postavlja v kontekst zbirateljstva v devetnajstem stoletju. »Zbiranje razglednic je bilo v krščanskih krogih in pri imenitnejših družinah na vasi zelo pogosta oblika kratkočasja. Pravila vedenja so terjala pošiljanje razglednic s potovanj, obiskov raznih prireditev, tudi ob godovih in rojstnih dneh, ob božiču, novem letu, veliki noči in drugih priložnostih« (Švajncer, 1985, str. 42).
Poleg Franca Weissa, ki je imel fotografski atelje v Gorici, je fotografije za razglednice prispeval tudi Franc Kunc (1879–1960), ustanovitelj znanega ateljeja Viktor na Beethovnovi ulici v Ljubljani. Kunc je do leta 1909 sodeloval s svakom Avgustom Bertholdom, po letu 1909 pa je prevzel atelje Landau.
