Javni zavod Radio in televizija Slovenija sestavljajo: Radio Slovenija, Televizija Slovenija, regionalna centra RTV Koper – Capodistria in TV Maribor, ki predvajata in pripravljata regionalne in manjšinske programe, organizacijska enota Oddajniki in zveze ter tri organizacijske enote: radijska, televizijska in glasbena produkcija. V slednjo spadajo Big Band RTV Slovenija (od leta 1945), Simfonični orkester RTV Slovenija (od 1955), Založba kaset in plošč (1970) ter otroški, mladinski in komorni zbor. Z zakonom o RTV Ljubljana 1990 je bil zavod preimenovan v RTV Slovenija.
Javni zavod RTV Slovenija je neposredni nadaljevalec razvoja radijske in televizijske dejavnosti na Slovenskem, njegova ustanoviteljica je Republika Slovenija. Njegovo delo ureja Zakon o RTV iz leta 2005. Pred tem sta delovala Radio Ljubljana (1928) in Televizija Ljubljana (1958). 23. 12. 1959 je Svet Radia Ljubljana preimenoval javni zavod v RTV Ljubljana. Ustanoviteljica zavoda je bila republiška vlada, upravljal pa ga je Svet RTV Ljubljana. Tedaj je zavod dobil prvega generalnega direktorja, D. Seligerja. 1972 so ustanoviteljske pravice prenesli na Republiški komite SZDL Slovenije, 1974 pa so na podlagi ustave SFRJ razdelili RTV Ljubljana na dvanajst tozdov in na enoto samostojnih služb. V okviru radijske skupnosti tozdov so se združevali Radio Ljubljana, Radio Maribor, Radio Koper – Capodistria, glasbena produkcija in ZKP, v okviru televizijske pa oba televizijska programa (zdaj imamo še 3., parlamentarni). Skupnosti sta vodila direktorja radia in televizije ter glavna urednika radijskih oziroma televizijskih programov. Informativni program RTV Slovenija pomembno sooblikujejo in bogatijo dopisniki iz vseh slovenskih pokrajin in iz tujine (Evropa, ZDA, Rusija, Bližnji vzhod).
O Radiu Slovenija
Radio Ljubljana je pričel oddajati program 28. 10. 1928, radijska postaja pa je začela delovati že 1. 9. 1928. To je bila tedaj druga radijska postaja v Kraljevini SHS (od 1929 Jugoslaviji) in podlaga za razvoj radia v Sloveniji. Največ zaslug za slovenski radio ima inženir Marij Osana (1880 – 1958), ki je gradil radijsko postajo in jo pomagal opremiti s potrebnimi aparaturami. Oddajnik, ki je bil državna last, so postavili v Domžalah. Tedaj je radio oddajal v hiši na Bleiweisovi cesti. Studio je zgradila in opremila Prosvetna zveza, ki je od Ministrstva za promet, pošto in telegraf za dobo 15 let dobila licenco za oddajanje. Gospodarske naloge je vodil radijski odsek pri Prosvetni zvezi, za program pa je skrbel programski odbor. Odprtje in začetek programa radijske postaje sta se ujemala z desetletnico razpada Avstro-Ogrske in desetletnico ustanovitve Narodnega sveta v Ljubljani. Vodja programa in radijske uprave je bil tedaj France Koblar. Znak ljubljanskega radia je postal glas kukavice. Začetni program je imel tri vsebinske sestavine: narodno-domovinsko, ljudskoprosvetno (izobraževalno) ter umetnostno. Med 1929 in 1941 je izhajal tudi tednik Radio Ljubljana, namenjen širjenju zanimanja za medij in radiofonijo. V času italijanske okupacije je italijanska radijska družba preselila radijski studio na Cankarjevo ulico, nad restavracijo Daj-dam. Domžalski oddajnik je bil uničen. Narodno domovinsko izročilo Radia Ljubljana in svobodoljubno usmeritev sta prevzeli in uveljavljali radijski postaji Kričač in Radio Osvobodilne fronte. Po prihodu partizanskih enot v Ljubljano 9. 5. 1945 se je z rednimi oddajami začel oglašati Radio svobodna Ljubljana in jih nadaljeval kot Radio Ljubljana kot en program v trajanju do 13 ur. Med tem časom, vse od 1939 do 1952 so na Tavčarjevi 17 (Kolodvorski 1) postopno gradili novo radijsko hišo po načrtih Otona Gasparija in Tomaža Štruklja. Do leta 1951 so program oddajali s Cankarjeve ulice v Ljubljani. Že 1946 je Radio Ljubljana dobil status državne ustanove, 1951 pa je Radio Ljubljana postal samostojna ustanova s samoupravnimi organi, upravnim odborom in direktorjem. Ker so si ljudje kupovali vse več radijskih sprejemnikov, tranzistorjev in jih je zanimalo mnogo reči, so morali zagotoviti večjo programsko odprtost, neposrednost (kontaktne oddaje) in kakovost. Jazz so končno sprejeli v program. Sčasoma sta se povečevali moč in kakovost oddajnikov, slišnost se je širila, večala sta se količina programa in število radijskih delavcev. 1960 je Radio Ljubljana dobil prve reportažne avtomobile za neposredne prenose. Radijska hiša je z adaptacijami zgradbe med 1956 in 1957 ter razširitvijo 1973 izboljšala svoje zmogljivosti v vseh pogledih. Radio Ljubljana (Slovenija) se je do danes izoblikoval v moderno osrednjo slovensko radijsko ustanovo, ki nudi tri slovenske programe in enega mednarodnega (Radio Slovenia International): prvi, nacionalni program s poudarjeno informativno-politično, kulturno-umetniško in vzgojno-izobraževalno vlogo, drugi program, VAL 202 od 1973 z bolj poudarjeno glasbeno in športno noto, a tudi z aktualnimi informativnimi temami, ter tretji, kulturno-umetniški program ARS, ki letos obeležuje 50 let.
O Radiu Slovenija
Radio Ljubljana je pričel oddajati program 28. 10. 1928, radijska postaja pa je začela delovati že 1. 9. 1928. To je bila tedaj druga radijska postaja v Kraljevini SHS (od 1929 Jugoslaviji) in podlaga za razvoj radia v Sloveniji. Največ zaslug za slovenski radio ima inženir Marij Osana (1880 – 1958), ki je gradil radijsko postajo in jo pomagal opremiti s potrebnimi aparaturami. Oddajnik, ki je bil državna last, so postavili v Domžalah. Tedaj je radio oddajal v hiši na Bleiweisovi cesti. Studio je zgradila in opremila Prosvetna zveza, ki je od Ministrstva za promet, pošto in telegraf za dobo 15 let dobila licenco za oddajanje. Gospodarske naloge je vodil radijski odsek pri Prosvetni zvezi, za program pa je skrbel programski odbor. Odprtje in začetek programa radijske postaje sta se ujemala z desetletnico razpada Avstro-Ogrske in desetletnico ustanovitve Narodnega sveta v Ljubljani. Vodja programa in radijske uprave je bil tedaj France Koblar. Znak ljubljanskega radia je postal glas kukavice. Začetni program je imel tri vsebinske sestavine: narodno-domovinsko, ljudskoprosvetno (izobraževalno) ter umetnostno. Med 1929 in 1941 je izhajal tudi tednik Radio Ljubljana, namenjen širjenju zanimanja za medij in radiofonijo. V času italijanske okupacije je italijanska radijska družba preselila radijski studio na Cankarjevo ulico, nad restavracijo Daj-dam. Domžalski oddajnik je bil uničen. Narodno domovinsko izročilo Radia Ljubljana in svobodoljubno usmeritev sta prevzeli in uveljavljali radijski postaji Kričač in Radio Osvobodilne fronte. Po prihodu partizanskih enot v Ljubljano 9. 5. 1945 se je z rednimi oddajami začel oglašati Radio svobodna Ljubljana in jih nadaljeval kot Radio Ljubljana kot en program v trajanju do 13 ur. Med tem časom, vse od 1939 do 1952 so na Tavčarjevi 17 (Kolodvorski 1) postopno gradili novo radijsko hišo po načrtih Otona Gasparija in Tomaža Štruklja. Do leta 1951 so program oddajali s Cankarjeve ulice v Ljubljani. Že 1946 je Radio Ljubljana dobil status državne ustanove, 1951 pa je Radio Ljubljana postal samostojna ustanova s samoupravnimi organi, upravnim odborom in direktorjem. Ker so si ljudje kupovali vse več radijskih sprejemnikov, tranzistorjev in jih je zanimalo mnogo reči, so morali zagotoviti večjo programsko odprtost, neposrednost (kontaktne oddaje) in kakovost. Jazz so končno sprejeli v program. Sčasoma sta se povečevali moč in kakovost oddajnikov, slišnost se je širila, večala sta se količina programa in število radijskih delavcev. 1960 je Radio Ljubljana dobil prve reportažne avtomobile za neposredne prenose. Radijska hiša je z adaptacijami zgradbe med 1956 in 1957 ter razširitvijo 1973 izboljšala svoje zmogljivosti v vseh pogledih. Radio Ljubljana (Slovenija) se je do danes izoblikoval v moderno osrednjo slovensko radijsko ustanovo, ki nudi tri slovenske programe in enega mednarodnega (Radio Slovenia International): prvi, nacionalni program s poudarjeno informativno-politično, kulturno-umetniško in vzgojno-izobraževalno vlogo, drugi program, VAL 202 od 1973 z bolj poudarjeno glasbeno in športno noto, a tudi z aktualnimi informativnimi temami, ter tretji, kulturno-umetniški program ARS, ki letos obeležuje 50 let.
Zelo pomembno vlogo ima Radio Slovenija pri stalnem spremljanju življenja Slovencev v zamejstvu in po svetu z rednimi oddajami in dopisništvi, pripravljajo pa tudi oddajo za romske skupnosti ter verske vsebine. Radio je skozi čas organiziral številne natečaje za radijske igre in pravljice, glasbene dogodke, javne dogodke (Prizma optimizma, Koncert iz naših krajev …).
O Televiziji Slovenija
Že pred 2. svetovno vojno je prve tehnične poskuse prenosa slike na daljavo opravil baron Anton Codelli (1875 – 1954) in 1928 patentiral napravo, ki jo štejejo za predhodnico televizije. Od 1949 je v Sloveniji televizijsko tehniko preučevala skupina strokovnjakov z Inštituta za elektrozveze pod vodstvom A. Wedama in s pomočjo nemških strokovnjakov razvijala domače televizijske naprave. 1956 je skupina te naprave predstavila na mednarodnem sejmu elektronike na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. 1956 je bil oddajnik najprej postavljen na Ljubljanskem gradu, nato pa na Krvavcu. S tema dvema oddajnikoma so začeli postopoma postavljati oddajniško mrežo. Do 1964 so oddajnike postavili še na Nanosu, Kumu, Plešivcu, Pohorju in Belem križu. Fedor Gabrovšek je 1957 skonstruiral televizijski sprejemnik Panorama, ki so ga nato izdelovali v podjetju Telekomunikacije.
Podlaga za razvoj televizije je bil načrt zvezne vlade iz leta 1957 o enotnem in hkratnem uvajanju televizije v treh produkcijskih središčih – Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. TV Ljubljana je začela nastajati v okviru Radia Ljubljana. Do zgraditve novega poslopja prav za televizijo okoli 1976 so televizijske oddaje pripravljali v radijski hiši.
Prve tri poskusne oddaje so pripravili od maja do julija 1957 v televizijskem studiu v Zagrebu, prvi devetdnevni kontinuirani javni poskusni program pa je stekel s sposojeno studijsko tehniko med 7. in 15. 12. 1957 iz improviziranega studia v Festivalni dvorani ob mednarodnem sejmu elektronike na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Program je obsegal poročila in vse vrste vsebin, ki jih poznamo tudi danes (šport, kultura, izobraževanje, za mladino ipd.). 11. 10. 1958 se je začel redni eksperimentalni program TV Ljubljana, sestavljen iz lastnih oddaj, oddaj zagrebškega in beograjskega studia ter italijanskih in evrovizijskih oddaj. Delali so z uvoženo produkcijsko opremo, v zasilnem studiu in napovedovalnici. Sprva so program oddajali le ob koncu tedna, seveda v črno-beli tehniki, saj so barvni program začeli poskusno predvajati 1966, uveljavljen pa je bil 1974.
Prve tri poskusne oddaje so pripravili od maja do julija 1957 v televizijskem studiu v Zagrebu, prvi devetdnevni kontinuirani javni poskusni program pa je stekel s sposojeno studijsko tehniko med 7. in 15. 12. 1957 iz improviziranega studia v Festivalni dvorani ob mednarodnem sejmu elektronike na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Program je obsegal poročila in vse vrste vsebin, ki jih poznamo tudi danes (šport, kultura, izobraževanje, za mladino ipd.). 11. 10. 1958 se je začel redni eksperimentalni program TV Ljubljana, sestavljen iz lastnih oddaj, oddaj zagrebškega in beograjskega studia ter italijanskih in evrovizijskih oddaj. Delali so z uvoženo produkcijsko opremo, v zasilnem studiu in napovedovalnici. Sprva so program oddajali le ob koncu tedna, seveda v črno-beli tehniki, saj so barvni program začeli poskusno predvajati 1966, uveljavljen pa je bil 1974.
Ko je bila urejena tehnična povezava med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom, se je 28. 11. 1958 začel predvajati skupni program treh jugoslovanskih TV studiev. TV Beograd je do leta 1968 urejal osrednjo informativno oddajo in imel 40 % delež programa, 15. 4. 1968 pa je TV Ljubljana pripravila in oddajala prvi TV dnevnik v slovenskem jeziku. Urejal ga je Marko Rožman, prvi dnevnik pa sta vodila Marija Velkavrh in Vili Vodopivec.
Naj za konec navedemo še nekaj prelomnic: marca 1960 je iz Planice potekal prvi evrovizijski televizijski prenos smučarskih skokov na svetu. 1970 so začeli postopno uvajati drugi program TV Ljubljana. 1971 v Kopru začno pripravljati oddaje za italijansko manjšino, 1978 pa v Lendavi za madžarsko narodno manjšino. Leta 1984 so uvedli teletekst, 2001 pa multimedijski center (MMC), ki delujeta še sedaj.
Novo televizijsko hišo s prostori za upravo RTV in druge službe so gradili med 1967 in 1976 po načrtih arhitekta Franceta Rihtarja. Pred zgradbo na Kolodvorski ulici 2 od maja 1991 stoji kip Pastirčka (Dečka s piščalko), ki je simbol RTV Ljubljana (Slovenija). Kip je izdelal umetnik Zdenko Kalin.
Viri in literatura:
– Bedrač, B.: Minilo je 46 let od razvoja prvega domačega televizorja. V: Svet elektronike, januar 2005, str. 61 – 62.
Viri in literatura:
– Bedrač, B.: Minilo je 46 let od razvoja prvega domačega televizorja. V: Svet elektronike, januar 2005, str. 61 – 62.
– Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek (Pt – Savn), Ljubljana : Mladinska knjiga, 1996. Gesla: Radio Slovenija, Radiotelevizija Slovenija, 13. zvezek (Š – T), 1999, geslo Televizija Slovenija.
– Erjavec, Z., Hafner, J.: Pogled nazaj v bogato zgodovino RTV Slovenija. MMC RTV SLO, 29. 9. 2013. http://www.rtvslo.si/mmc-priporoca/pogled-nazaj-v-bogato-zgodovino-rtv-slovenija/318662
– Erjavec, Z., Hafner, J.: Pogled nazaj v bogato zgodovino RTV Slovenija. MMC RTV SLO, 29. 9. 2013. http://www.rtvslo.si/mmc-priporoca/pogled-nazaj-v-bogato-zgodovino-rtv-slovenija/318662
– http://www.rtvslo.si/strani/zgodovina-rtv-slovenija/14.
– Južnič, S.: Anton III. baron Codelli – izumitelj ‘televizije’? V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, let. 30, 1982, št. 1, str. 25 – 31.
– Oče radia na Slovenskem – Marij Osana. MMC RTV SLO, 7. 10. 2013. http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/oce-radia-na-slovenskem-marij-osana/319543
– Južnič, S.: Anton III. baron Codelli – izumitelj ‘televizije’? V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, let. 30, 1982, št. 1, str. 25 – 31.
– Oče radia na Slovenskem – Marij Osana. MMC RTV SLO, 7. 10. 2013. http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/oce-radia-na-slovenskem-marij-osana/319543
