*Brez njega ne bi bilo festivalov
Sonja Šrot, rojena Kostanjšek (1942), je najprej pela v zboru II. gimnazije, nato pa jo je Vreže povabil v mladinski zbor France Prešeren. Imela je lepo barvo glasu, kot ji je večkrat rekel, zato je bila stalna solistka zbora. Pela je sopran. Član »mladinskega Prešerna« je bil sočasno z njo Tadej Hrušovar, kasnejša legenda slovenske popularne glasbe.
V celjski glasbeni šoli se je potem vsaj tri leta učila solopetje. Vreže ji je ves ta čas na lastno pobudo plačeval šolnino. Spomnila se je gostovanja v Varaždinu, kjer je pela solo v hrvaški pesmi. Bila je lepa uspavanka Zlato moje, laku noć, zlato moje, laku noć. Dve pevki varaždinskega zbora, kasnejši operni solistki, sta jo pohvalili in ji svetovali nadaljnje pevsko izobraževanje. Ena od njiju je bila Ruža Pospiš Baldani, ki je postala svetovno znana mezzosopranistka.
Spomnila se je še enega dogodka. Peli so na pogrebu in zapeti bi bila morala solo. Ker so pokopavali vrstnico, ki jo je dobro poznala, je imela cmok v grlu in ni vedela, ali bo to zmogla izpeljati. Vreže je opazil njeno stisko in jo spodbudil z nekaj besedami. In je šlo!
Ljudmila Lipuš (1948) je bila prav tako sopranistka. Vreže ji je rekel, da ima zelo zveneč glas. Najprej je pela v Vrežetovem šolskem zboru, potem v mladinskem zboru France Prešeren, ki je imel tudi odraslo sekcijo, vaje pa na Gregorčičevi ulici 6 v Celju.
»Jurček je bil zlat,« je povedala. »Bil nam je kot oče. Plemenita oseba.« Pevcem je dal neizmerno veliko »življenjske sile in radosti«.
Obe sta se strinjali, da je bil zbor zelo uspešen in sta omenili Vrežetovo zagnanost in energičnost. »Brez njega ne bi bilo festivalov.« Pri delu je bil strog, predan in resen. Zahteval je red in disciplino ter od pevcev pričakoval reden in točen obisk. Na vajah je bilo klepetanje strogo prepovedano. Pevcem se je to zdelo samoumevno in vsi so ga ubogali. »To so bili drugi časi!« Vrežetu ni bilo treba povzdigovati glasu in Sonja je pripomnila, da ga nikoli ni videla slabe volje.
