*Šola mora imeti pevski zbor
V stik z Alenko Klemenčič, rojeno Natek (1930–2022), sem prišla prek Olge Zabukovec, ki mi je povedala zanjo. Alenka je bila namreč Olgina štiri leta mlajša vrstnica, prav tako iz Šoštanja. Za nameček sta dolga leta živeli v Celju na Prežihovi ulici, samo nekaj hiš narazen.
Alenka Klemenčič je s šestimi ali sedmimi leti začela peti v šoštanjskem zboru Zvonček, ki ga je vodil Jurče Vreže. Zbor se ji je zdel velik in naj bi štel vsaj 30 pevcev. »Ta mali« so na začetku peli posebej v otroškem zboru. Pela je prvi glas – sopran. V zboru so bili, kot je dejala, tudi fantje, ki še niso mutirali. Nastopali so v Sokolskem domu. Tudi ona je omenila gostovanje Zvončka v Trbovljah in Trboveljskega slavčka v Šoštanju.
Vrežeta je opisala kot »doslednega, pravičnega, delavnega, nikoli nesramnega. Nas je pohvalil, če smo zapeli dobro.«
Njen brat Matjaž Natek je bil po drugi svetovni vojni upravitelj oz. ravnatelj Osnovne šole Biba Roeck Šoštanj (sedem let pomočnik in nato 27 let ravnatelj, op. APP). Vreže ga je vztrajno nagovarjal, češ da šola mora imeti pevski zbor. (Ravnatelj Natek mu je prisluhnil in Vrežetova pobuda se je uresničila, op. APP.)
Alenki Klemenčič je ostala v trajnem spominu tudi Vrežetova žena Poldka, ki je bila Alenkina učiteljica v 1. razredu osnovne šole. Bila je »mila, nežna in ljubka. Nikogar ni kregala.« Opisala jo je kot socialno čutečo osebo. Delala je pri Rdečem križu, zbirala in razdeljevala oblačila in druge življenjske potrebščine revnim otrokom.
