Mag. Alenka Domjan (1951), umetnostna zgodovinarka in arheologinja, je bila zaposlena na Zavodu za kulturne prireditve Celje, kjer je bila 15 let tudi direktorica. Pri svojem delu je sodelovala z drugimi slovenskimi in tujimi galerijami. Leta 2006 je dobila naziv muzejska svetnica za področje sodobne likovne umetnosti. Do upokojitve je bila strokovna vodja Centra sodobnih umetnosti Celje (Zavod Celeia).
Danes deluje kot neodvisna kustosinja, kritičarka in esejistka. Je avtorica številnih tematskih in monografskih likovnih projektov ter strokovnih prispevkov in študij v kataloških, knjižnih in revijalnih izdajah s področja sodobne umetnosti.
Od leta 1988 je bila sodelavka Mladinskega pevskega festivala Celje.
Vir: mag. Alenka Domjan
Tudi spomini tonejo
Nikoli nisem verjela, da spomin lahko zdrsne v tako neslišne sfere in tone v meglice kot komajda zaznaven drobec. In tam čaka. Dolgo, zelo dolgo, dokler ga ne dvigne hipec nekega drugega življenja. Morda samo ena beseda ali ime, ki dregne v zgodovino. In potem mu slediš, pomakneš ga v simbolno razsežnost, da se razlije po zavesti v drug čas in prostor. Včasih je to zanj sreča ali samo kratko zavetje pred pozabo. Zato ga moraš resnično obuditi, potegniti iz kamnitih misli, da bo vzkipel na površino; ga ubesediti in prilepiti k zgodbi, stari več desetletij.
Ko sem nastopila službo v Celju, sem le bežno poznala imena s področja glasbe. Bolj znani so mi bili likovni umetniki. Pa vendar sem imela po letu dni dela v Likovnem salonu Celje srečo spoznati tudi pomembne može z glasbenega področja. Tistega davnega leta 1979 se je namreč konstituirala nova oblika združevanja na področju kulture (Likovni salon Celje, Koncertna poslovalnica in Mednarodni mladinski pevski festival) v Zavod za kulturne prireditve Celje ‒ kot zavod v ustanovitvi je bil registriran 1. 1. 1979 in 1. 3. 1980 je dobil dokončno pravno verifikacijo. Tako smo v prostorih na Gregorčičevi ulici št. 6 sedli skupaj Edvard Goršič in Jurček Vreže, oba glasbenika, ter jaz kot kustosinja Likovnega salona. Bili smo številčno majhna ekipa, pred nami pa so bile zahtevne naloge novega zavoda. Ne vem zakaj, a Jurčka, s katerim sva se hitro spoprijateljila ‒ v njegovi sobi sem imela namreč vedno rezerviran stol za jutranjo kavo ‒, nisem nikoli klicala Jurček, ampak Jure. Morda se mi je tako predstavil ali pa zato, ker je deloval zelo resno in je bil od mene mnogo starejši. In popravil me ni nikoli. Tako je zame vedno ostal Jure. Vsako jutro mi je ob prihodu odmaknil stol pri svoji dolgi mizi, kjer so bili po navadi kupi glasbene literature, in rekel: »Sedi in prižgi ga tukaj, poleg mene.« Takrat sem bila namreč kadilka z vso strastjo, Jure pa že dolgo ni več kadil, a vonj po cigareti ga je še vedno omamljal. Rad ga je duhal. Pogosto je omenil, da želja po cigareti noče in noče v pozabo. No, najin klepet je tako bil vedno v oblačkih dima, téme pogovora pa so polzele med zborovsko glasbo, njenimi protagonisti in slikarstvom. Ker se na glasbo takrat nisem veliko spoznala ‒ moje znanje je bilo privzeto zgolj iz gimnazijskih let ‒, so besede o njej vrvele le iz Juretovih ust, meni pa je prepustil modrovanje o likovni umetnosti. Glasbo mi je v mnogih ozirih približal. Bil je eminenca Mednarodnega mladinskega pevskega festivala in bil je čuvar neprecenljivih notnih zapisov s tega področja, ki so prihajali na naslov festivala iz mnogih držav in kontinentov, kar je imelo v tistem času še posebno vrednost. Vso to literaturo, ki je bila prava redkost v slovenskem prostoru, je skrbno urejal v prostoru na Gregorčičevi 6, kjer sta pred ustanovitvijo Zavoda za kulturne prireditve že domovala Koncertna poslovalnica in Mladinski pevski festival. Še posebno veliko časa je tej literaturi posvečal pred festivalom, ko je skupaj z glasbenim odborom pripravljal vsebino vsakemu naslednjemu festivalu, in med samim glasbenim dogajanjem, ko so mnogi predstavniki sodelujočih zborov iskali primerno literaturo za repertoar za naslednji dve leti.
Vendar so bili to zame le utrinki zaznave, saj do leta 1988 nisem bila aktivno vključena v festivalska dogajanja. Bila sem le mimobežni opazovalec, ko sem v jutranjem kramljanju lovila besede in jih počasi vsajala v globljo prepoznavnost festivala, ki mi je v mnogočem dala krila in pogum za aktivno delo pri festivalu v kasnejšem času. Sicer pa sem bila le sogovornica na jutranji kavi, včasih tudi čuteče bitje, posebno takrat, ko je Jure kljub hudi bolezni tako polno zrl v življenje. Sicer pa so me koraki vsak dan znova vodili v Likovni salon, na moje delovno mesto. Morda je prav lokacijska razdvojenost hromila najine tesnejše stike, a kljub temu so ostali drobci iz jutranjega kramljanja, ki so se vtihotapili v moje življenje.
