Na Suhorju pri Metliki se je pokazala potreba po gasilstvu, saj je bila večina hiš in gospodarskih poslopij kritih s slamo. Krajani so se bali požara, zato so 26. maja 1933 na pobudo Antona Tajčmana z Gornjega Suhorja 14 (preseljen iz Čuril) sklicali pripravljalni sestanek za ustanovitev Prostovoljnega gasilskega društva Suhor. Ta dan je k društvu pristopilo 22 članov.
Izvolili so pripravljalni odbor, ki so ga sestavljali:
– načelnik in poveljnik: Anton Tajčman (Gornji Suhor 14),
– namestnik poveljnika: Anton Željko (Gornji Suhor 6),
– odborniki: Anton Težak (Dolnji Suhor 25), Lojze Orlič (Dolnji Suhor 20), Leopold Jelenič (Dolnji Suhor 6) in Jože Gerkšič (Dolnji Suhor 11) ̶ tajnik.
Vložili so prošnjo za ustanovitev društva na Kraljevsko-bansko upravo Dravske banovine v Ljubljani, ki je bila 28. avgusta 1933 ugodno rešena. Ustanovni občni zbor je potekal 16. septembra 1933, na njem pa so z vzklikom potrdili izvolitev prvega upravnega odbora v sestavi:
– predsednik in poveljnik: Anton Tajčman,
– podpoveljnik: Anton Željko,
– tajnik: Stanko Vrezec,
– blagajnik: Anton Težak,
– predstavnik občine: Martin Gerkšič.
Društvo je zaživelo. Za gašenje požarov so takrat uporabljali t. i. »mačka«, železni kavelj na dolgem drogu, s katerim so razdirali tramovje in tako dušili ogenj. Požar so gasili z vodo, ki so jo nosili v vedrih in lesenih čebričih. Leta 1936 so uspeli kupiti svojo prvo motorno brizgalno, kar je bila za tiste čase prava redkost. Brizgalno nemške izdelave Ilo so kupili pri podjetniku Andreju Supanu v Ljubljani (Gosposvetska cesta 16). Bila je zelo draga, vredna približno pet parov volov (20.000 din).
Nekaj denarja so krajani zbrali s prostovoljnimi prispevki, izkupičkom veselic in drugih prireditev, vendar to še vedno ni zadostovalo. Po večletnem mukotrpnem odplačevanju je Suhorce rešil ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen, ki je bil boter brizgalne. Dne 12. februarja 1938 je Prostovoljni gasilski četi Suhor poslal dopis:
»Upoštevajoč vaš izredno težak finančni položaj sem vam nakazal po Hranilnici Dravske banovine v Mariboru 1000 din in po poštni nakaznici 1000 din, skupaj 2000 din. Navedeni znesek naj četa uporabi izključno za plačilo dolga, ki ga ima za brizgalno. Ban Natlačen.«
Motorna brizgalna je bila slovesno blagoslovljena v farni cerkvi na Suhorju.
Brizgalne pa niso dolgo uporabljali, saj je prišla druga svetovna vojna, v kateri so si jo prilastili Italijani in jo odpeljali v Ljubljano. Po vojni jo je v zelo slabem stanju našel Leopold Nemanič, ki je s pomočjo kupoprodajne pogodbe dokazal lastništvo. Brizgalna je bila večkrat v okvari kot delujoča.
Društvo je bilo pred veliko preizkušnjo, niso imeli delujoče brizgalne, denarja niti gasilskega podmladka. Po tridesetih letih delovanja je gasilstvu na Suhorju grozil razpad.
