Blaž Mavrel je opisal ženitovanjske običaje v Mežiški dolini in v treh svojih pesniških zbirkah objavil t. i. camarske pesmi (camar je, po Mariji Makarovič, vodja na ženitovanju). Povzemamo njegov opis narodnih šeg ob svatovščinah in nekaj kitic camarskih pesmi, obrednega petja na svatbah.
Ženitovanjski običaji v Mežiški dolini
Ko si fant izbere nevesto in pripravi vse potrebno za ženitev, si najame izmed svojih tovarišev »camarja«, izključno tako se na Koroškem imenuje ženinov drug, seveda tistega, ki je najbolj »fant za to«. Camar pa ženinu ne druguje samo na svatbi, ampak mora namesto ženina in neveste tudi na svatbo vabiti. Pražnje oblečen, okoli klobuka z rdečim trakom, katerega dolgi konci mu mahljajo po hrbtu, s šopkom na jopiču in z lično palico v roki, na katero je tudi navezan rdeč trak – tak jo mahne camar k ženinovim in nevestinim sorodnikom, prijateljem in sosedom, da jih povabi na veselo ženitnino. Dokler je bila v rabi še narodna noša, je camar nosil s seboj tudi pištolo in s streljanjem naznanjal prihod in odhod od hiše, kjer je vabil. Pištolo pa so z narodno nošo vred danes že opustili. Ko pride camar do osebe, ki naj jo povabi, se odkrije in pozdravi s starim krščanskim pozdravom:
»Hvaljen Jezus Kristus!«
Nato: »Od poštenega ženina (npr. Antona) in neveste (npr. Maričke) sem poslan, da vas povabim za ta in ta dan v to in to cerkev k njuni poroki, kjer se bosta poročila pred Bogom, kakor sta se poročila Jožef in Marija; po poroki pa v to in to hišo na veselo svatovščino, kjer je pripravljen krajec kruha in bodo pele žlice in vilice.«
Camarju se redno postreže s klobaso. Camar vodi tudi prevoz nevestine bale, kar se vrši kak dan pred poroko, in ako je med potjo »šranga«, je njegova naloga, da se s fanti pobota. V ta namen mu ženin izroči nekaj denarja. Višina odkupnine pa je odvisna od tega, katera stranka, camar z voznikom ali pa »šrangovci«, je bolj spretnega in namazanega jezika.
Na dan svatbe prejme camar od družice ves nov okras: trak za klobuk in za palico in šopek na jopič, ki je tudi zavezan z rdečim trakom z dolgimi konci, ter šopek tudi za klobuk. Ves camarjev okras, kakor tudi venec družice, mora biti pretežno rdeče barve, medtem ko imata ženin in nevesta vse to belo.
V prejšnjih časih je šel ženin na poročni dan zjutraj s starešino in prijatelji po nevesto na njen dom, kjer so pa našli vrata zaprta. Starešina je trkal in klical:
»Hišni gospodar! Al’ si doma al’ kar! Al’ prebiraš rumeno pšenico al’ premišljuješ Sveto trojico?«
Ko je to vprašanje tretjič zaklical, se je znotraj oglasil »nevestin mož« – to je mož botre; če tega ni, je pa kateri drugi za to določen – ali pa nevestin drug, ki je bil imenovan »drosar«. Ta jih je najprej vprašal, kdo so in kaj hočejo. Na zahtevo po nevesti se je izgovarjal, da ne ve, katero bi dal, ker žensk je v hiši več. Ko svatje le niso odnehali, jim je porinil skozi vrata našemljeno, umazano in v cunje oblečeno priletno žensko, s katero pa svatje in ženin seveda niso bili zadovoljni, zahtevali so drugo, lepšo. Nato jim je spustil ven botro, ki je bila pražnje oblečena za svatbo. Z njo so se pozdravili, jo hvalili, vendar zahtevali še drugo, mlajšo. Tedaj je spustil ven mlado, cvetoče dekle – družico. To so radostno sprejeli, posebno je je bil vesel camar, ker je dobil svoj par, vendar pa dejali, da še ni prava in da hočejo še eno za ženina. Tedaj so se šele vrata na strežaj odprla in nevestin mož, bolje drosar, je pripeljal za roko nevesto v vsej poročni opravi.
Ta obred, ki je lepo opisan v Mohorjevih Večernicah, 88. zvezek (Stiški tlačan), se na Koroškem že dolgo več ne izvaja, pač pa je še ohranjen ponekod na Štajerskem. Dandanes se zberejo svatje na ženinovem ali nevestinem domu, v tistem, ki je pač bliže cerkvi, kjer je poroka. Camar jih sprejema in jim hodi z godbo naproti. Botra ali »mati ta široka« prinese s seboj svatovske šopke in jih pripne na prsi vsem svatom, razen camarju in družici, ker za njiju dva poskrbi družica. Preden odrinejo v cerkev, spregovori starešina ženinu in nevesti za slovo kratek nagovor. Nekega starešino sem slišal tako govoriti:
»Prej da se podamo z vama, ženin in nevesta, k poroki, vaju še opomnim, da ne pozabita svojih staršev, posebno pa njih naukov in lepih zgledov, ki so jih vama dajali; da bosta skrbela zase, je pač gotovo; skrbita pa vestno tudi za vso vama izročeno družino in jo z zgledom bogoljubnega življenja vodita po poti proti nebesom, kje je za vse pripravljena bogata večna ženitnina! Sedaj pa, zbrani svatje, molimo za srečo in ženina in neveste in za pokoj rajnih sorodnikov. Oče naš …«
Nato zaigrajo godci ganljivo melodijo pesmi »Nebeška svatovš’na«, nakar vsa svatovska družba odide proti cerkvi po naslednjem redu: najprej gredo godci, nato starešina z ženinom, za njima vsi drugi moški po parih, na koncu moških camar z družico, za njima botra z nevesto, nato preostale ženske.
Med mašo sedita camar in družica sama v prvi ženski klopi. Po maši in poroki gredo svatje okoli oltarja, darujejo v cerkveno pušico ob oltarju, mnogo več pa novoporočenima »na roko« z voščilom: »Bog ti daj srečo in Devica Marija!« Medtem igrajo godci spet pesem »Nebeška svatovš’na«. Ko izpijejo »šetjanževca«, odidejo po istem redu, kakor so prišli v cerkev, na dom ali v gostilno, kjer je pripravljena gostija. Najprej gredo v plesno sobo. Camar naredi s palico sredi sobe križ in pelje na prvi ples »štajriš« botro ali »mater ta široko« in začne ženitno veselico z lepo pesmijo: »Smo svatje se zbrali v imenu Boga …« Ko je odpel vsem trem: botri, nevesti in družici in je minila prva polka, gredo svatje v jedilnico, kje je v prejšnjih časih nevestin mož »posajal«, kar se je pa zadnje čase, žal, tudi opustilo. »Posajal« pa je takole:
»Spoštovani svatje, ženin in nevesta! Prej da mi te nam namenjene jedi zaužijemo in se iz teh glažkov napijemo, jaz par besed spregovorim in vam štiri sedeže razdelim, in sicer: prvi sedež izročim očetu starešinu in k njim posadim Očeta nebeškega, ki naj zraven njih sedi in vsem zbranim svatom svoj blagoslov deli. Drugi sedež izročim našemu ženinu in k njemu posadim svetega Jožefa, ženina Marije Device, ki naj ga spremlja vse njegove žive dni in mu na smrtno uro ob strani stoji. Tretji sedeže izročim naši nevesti in k njej posadim Marijo Devico, nevesto svetega Jožefa, naj ji ona vse življenje pomoč deli in ji vse težave in bridkosti v sladko veselje spremeni. Četrti sedež izročim materi ta široki in k njej posadim sveto Ano, mater Marije Device, da na sedežu vkup sedita, za nas zbrane svate skrbita in druga druge nikoli ne zapustita!«
Preden sežejo po jedi, moli starešina, če je navzoč duhovnik, pa ta, najprej angelsko češčenje. Svatba traja navadno od poldneva prvega do poldneva drugega dne. V starih časih pa so imeli svatbo tudi po ves teden, tri dni na nevestinem, tri dni pa na ženinovem domu.
Med gostijo mora camar skrbeti za zabavo, predvsem radi vidijo, da večkrat zapoje med plesom »štajrišem« kaj šaljivega, pa tudi resne kitice so dobrodošle. Tudi mora peljati vsako žensko vsaj enkrat rajat; enako družica moške. Slovesno razpoloženje svatov kazijo včasih preveč razposajeni »oknarji«, to so nepovabljeni gostje, ki pridejo zvečer »na okna«.
Ob koncu svatbe morajo godci igrati še eno polko stoje, kuharicam na čast, ki so jo tudi zaslužile, ker so jedi skuhale, »da ni bilo treba svatom surovih jesti«. Prvo kuharico pelje na ples camar, pomočnice pa primejo drugi moški.
Ko sedijo svatje pri pečenki kot zadnji jedi, gredo camar, družica in nevestin mož pobirat »lecman«, to je plačilo v denarju od vsakega para, bolje osebe. Začnejo pri starešinu, za njim sta na vrsti ženin in nevesta, potem drugi svatje. Dogaja se tako: Camar zakliče: »Pozdrav očetu starešini!« Nato zaigrajo godci, ki so zato prišli v jedilnico, kratek pozdrav. Družica drži v desnici poln liter, v levici pa kozarec in medtem ko godci zaigrajo, nalije kozarec in starešinu napije; nevestin mož pa mu nudi krožnik, na katerega pozdravljeni položi znesek, ki je bil prej naznanjen. Tako obhodijo vse omizje in camar nagovori vsakega svata z najbolj častnim naslovom. Izvzeti od plačila pa so: botra, ker je kupila svatom šopke, camar, ker je imel pač mnogo truda, ko je na svatbo vabil in med svatbo je godcem dosti izmetal, in družica, ker je kupila okras camarju in sebi ter darilo, ki ga položi na kozarec, ko camarju med plesom za venček napije. Pobiranje ali plačevanje lecmana je najmanj vesel in najmanj zaželeni del svatbe, zato tega nikoli ne pozabijo in ne opustijo, medtem ko druge lepe in zanimive stare šege ob svatovščinah opuščajo.
Po končanem plačilu gredo spet vsi svatje v sobo za raj, ker sedaj bosta camar in družica »venec dol rajala«, ako nista tega storila že prej. Temu lepemu obredu vsakdo rad prisostvuje, da posluša zabavno petje camarja in družice. Da more družica venec brez zamude sneti, si ga zato primerno pripravi. Kakor hodita po izbi, pojeta in plešeta »štajriš« camar in družica, tako hodita in plešeta tudi ženin in nevesta, ne da bi kaj pela, in kadar da družica venec camarju, ga da tudi nevesta ženinu. Zraven pa včasih nagajivi moški love venec z raznim orodjem, seveda ga love tako, da ga ne dobe, vendar pa delajo s tem velik hrup.
Za odhajajočimi svati gredo godci in igrajo spremnice, vedoč, da ne bo zastonj; najdalje jih igrajo seveda za ženinom in nevesto, ako ni svatba že tako na njunem domu. Nekaj poti proti domu spremlja camar družico.
Darilo, ki ga družica položi na kozarec, ko med petjem camarju napije, je bil v starih časih svilen robec, kakršen spada k moški narodni noši; danes dajejo kravato. Za to darilo mora camar čez teden ali dva oskrbeti »jesih«, to je majhno ponovitev ženitovanjske veselice.
Vir: Mladika (Gorica), 1937, str. 67–69
