Beseda veduta je italijanskega izvora in pomeni pogled na mesto oz. del mesta, ulico, trg, zgradbo … Vedute imajo veliko dokumentarno vrednost, saj pričajo o razvoju mesta kot urbanistične celote, pa tudi njegovih posameznih delov, zgradb itd.
Mali grad se pojavlja na več starejših slikah, risbah in grafikah, ki upodabjajo mesto. Avtor najstarejše znane upodobitve Ptuja je avstrijski topograf in kartograf Geog Matthäus Vischer (1628–1696). V svojem delu Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681) je upodobil najpomembnejše kraje in gradove na Štajerskem. V njegovi Knjigi gradov je Ptuj upodobljen z južne strani. Mesto, ki ga iz zahodne strani omejuje dominikanski, iz vzhodne pa minoritski samostan, je stisnjeno med Dravo in grajski hrib z osrednjo grajsko stavbo. Mali grad, ki stoji vzhodno od dominikanskega samostana, na jugozahodnem delu grajskega griča, nekoliko nad rečnim obrežjem, je vrisan kot sestavljanka iz dveh vzporedno stoječih dvoetažnih stavb, ki ju prekriva čopasta streha, opremljena s po dvema frčadama. Fasada je opremljena z balkonom.
Druga znana upodobitev Malega gradu je na oljni sliki neznanega slikarja iz leta 1687. Osrednje mesto na sliki zavzema grajski kompleks, upodobljeno je tudi mesto, stisnjeno pod grajski hrib. Dobro so vidne ptujske ulice, pa tudi pročelja ali dvoriščne fasade posameznih hiš, med drugim tudi Malega gradu, ki ima v pritličju tri od zahoda proti vzhodu večajoče se arkadne loke. Na sliki se tudi prvič pojavi spremljajoče gospodarsko poslopje – obulični objekt desno od jedra gradu, ki je pokrit s sedlasto streho. Grajski areal z južne strani zapira eskarpni zid.
Na votivni podobi ptujskega slikarja Franza Josefa Fellnerja iz 1766 pokrivata južni trakt Malega gradu dve prečni sedlasti strehi. Na vzhodni strani ga predira velik vhod nad katerim je balkon. Severni trakt prekriva enotna sedlasta streha, predirajo pa majhna pritlična vrata. Vzhodna stena tega trakta je brez predrtin. Na sliki je vidno tudi spremljajoče gospodarsko poslopje – obulični objekt s sedlasto streho.
Na perorisbi Leopolda Schickelgruberja iz leta 1792 in lesorezu Franza Schütza iz leta 1794 grad že nastopa v današnji obliki in velikosti – jedro gradu je pokrito z mogočno, 14 m visoko streho, južna fasada pa zaključena z velikim trietažnim trapeznim čelom.
