»Iz tiste hiše sem bila doma,« pokaže gospa Kristina idilično starejšo hiško, ki stoji tik ob novejši.
Že kot deklica si je želela, da bi bila nekoč voznica tovornjaka ali zidarka. Skozi življenje je lahko uresničila obe želji. Po poklicu je bila res voznica tovornjaka. Pred 40 leti je sama sezidala hišo, v kateri danes živi s sinom, snaho in vnuki. Hčerka je mešala malto, ona pa je zidala, pove.
Vedno pa je bila tudi spretna pri šivanju in drugih ročnih delih, kar ji je v težkih časih zelo prav prišlo. Že od nekdaj ima zelo rada narodne noše. Pravi, da če se kaj pomembnega dogaja in poleg ni narodnih noš, potem nekaj manjka.
Z velikim občudovanjem si je ogledala že Podgorsko ohcet, predhodnico Dnevov narodnih noš. Kasneje je, seveda, obiskovala Dneve narodnih noš in si želela, da bi se lahko tudi sama v noši udeležila povorke. Ker ni imela svoje, si jo je najprej sposojala, potem pa se je, tako kot mnogih drugih stvari, lotila izdelave kar sama. Prvo nošo je naredila za vnučko, kasneje pa jih je sešila še veliko. Vsi domači jo imajo. Sešila je tudi avbe, čeprav je večinoma šivala zavijačke.
Sin in snaha sta se poročila v narodni noši, ki jima jo je sešila gospa Kristina. Snahina noša, vključno z avbo, je bila zadnja, ki jo je gospa Kristina v celoti naredila. »Sinu noša zelo veliko pomeni, tudi pri birmi je bil v njej,« ponosno pove gospa Kristina.
Okoli 1992 je začela iskati pot do tega, da bi se v Komendi ustanovilo društvo narodnih noš. Kot pove gospa Kristina, ga je ustanovila prav ona in to je bilo prvo tovrstno društvo v Sloveniji. Dr. Žirovnikova je pripravila statut, da so društvo lahko uradno registrirali. Gospa Kristina jo je tudi prosila, da prevzame mesto predsednice društva, sama pa je postala garderoberka, ki je po potrebi kaj sešila, skrajšala, popravila.
»Pri štiridesetih sem preživela možgansko kap. Imam tudi »Gojčevo bolezen« (disleksijo). Zdelo se mi je, da sem sposobna stvari pripraviti, ne morem pa glasno brati tekstov in javno govoriti. Dr. Žirovnikova pa je izobražena in ima velik smisel za noše, zato sem jo prosila, da prevzame mesto predsednice društva.«
Seveda so se v društvu udeleževali Dnevov narodnih noš. Peljali so se z vozom, zbrali pa so se pred Titanovo menzo. Ker je bilo v društvu več žensk kot moških, so se dogovorili, kako bodo šli v povorko: v sredini bo moški z marelo, na vsaki strani pa po ena ženska. Dr. Sadnikar jih je pohvalil za to postavitev.
Prvo nošo je gospe Kristini naredila Minka iz Mengša, nato pa jih je začela izdelovati sama tako, da je gledala že narejene noše in brala knjige o tem, kako morajo izgledati. Kot pravi, jih je sama šivala natanko po starih navodilih.
»Hlače pri moški noši ne smejo biti prekratke. Gate se morajo samo štiri cm videti. Nekateri imajo pa potem še prenizke škornje.»
Za poleti ima ošpetelj tak, da sega do komolcev, nato pa je kakšnih pet cm špičk, ki so tudi okoli vratnega izreza. Za pozimi pa je ošpetelj z dolgimi rokavi. Blago uporabi takšno, kot je za rjuhe, saj je platno pregrobo. Ko je ošpetelj narejen, ga je potrebno še poštirkati, pa tudi dišati mora.
Vse klobuke, ki jih imajo pri hiši, jim je naredil gospod Korošec iz Nožic. Sklepance pa ji je naredil gospod z Rudnika, ki jih je delal tudi za tujino. Kot pravi gospa Kristina, obstaja več vrst sklepancev, oni uporabljajo klasične.
»Sklepance je treba prav dati, mora se ga dati na pas. Bertah mora biti tak, da se pride okoli in okoli, da se potem zadaj zaveže. Za tisto pa se noter sklepanec gor dene, pa pripne. Na eni strani mora biti sklepanec čisto gor. Če je mašna na desni strani, smo vedeli, da je še ledik, če je na levi, pa je poročena. Ni bilo potrebno vprašati, ali je še punca, samo pogledal si, kje ima sklepanec, pa si vedel.«
Čevlje pa je gospa Kristina dobila tako, da je druge gospe prosila, da dajo škornje, ki jih bodo ponosile, njej. Ona pa jih je potem dala popraviti šuštarju iz Pšate pri Domžalah. Popravil je pete in jih namazal.
»Ko so se v Kamniku začele narodne noše, sem jaz tudi želela iti, pa nisem imela kaj obleči. Tisto nošo, ki sem jo jaz imela, sem potem dala eni gospe iz Zagorja. Njen mož in njena dva sinova so šli na kravji bal v Bohinj, ona pa ni šla, ker ni imela noše. Meni se je zasmilila. Pri noši sem morala njej eno polo podreti in ven vzeti, ker je bilo preveč. Ponavadi se dela iz treh pol, jaz sem jo imela iz štirih. Ker sem bila bolj močna in velika, mi je to pristajalo. Naredila sem ji še zavijačko. Sem ji rekla, da avbe ji pa ne bom dala, to ji bo pa nekoč mož kupil. Veste, avbo sem delala po pol leta, da sem vse prišila gor. Vsaka perlica mora biti gor prišita.«
Na Dneve narodnih noš zdaj nihče od njenih ne hodi. Sina še vleče, snahe pa ne. Svoje znanje izdelovanja narodnih noš bi gospa Kristina, kljub težavam z zdravjem, še vedno rada predala naprej, če bi imela katera od mladih veselje.
