O Mavrelovih camarskih pesmih je Janko Glazer med drugim zapisal: »Narodne te pesmi pa (vsaj po obliki) niso, čeprav bi po naslovu in deloma tudi po uvodu človek to pričakoval. Napisane so sicer po narodnih običajih in so pač tudi v zvezi z narodnimi običaji nastale, a verzifikacija je Mavrelova.
To sicer nikjer ni povedano, a da je res, priča npr. Nebeška svatba, ki je edina izrecno označena kot narodna in je torej izjema, še bolj pa zaključna pesem v izdaji l. 1935, ki je opremljena – z akrostihom! Kakor kaže primerjava s starejšimi camarskimi pesmimi, ki so s Koroškega ter iz Šaleške in Savinjske doline objavljene v III. zvezku Štrekljevih Slov. narodnih pesmi (št. 5286–5291), se je naš pevec sicer skušal nasloniti na narodno pesem, posebno v metričnem oziru, a marsikaj (zlasti omlednosti, kakor so razni »poljubčki«) duhu narodne pesmi prav nič ne odgovarja. Poezije je v Mavrelovih verzih malo, zabeležil pa jih bo narodopisec kot zanimiv primer, da ljudski pevci še vedno žive.«
Iz novih camarskih pesmi
V začetku svatbe
Botri:
Smo svatje se zbrali
v imenu Boga,
vsi dobre smo volje,
vesel’ga srca.
Bog oče nas gleda
in nas je vesel,
med svate nebeške
nas on bo prištel.
Ženina, nevesto
to prav veseli,
da prišli ste skupaj
prijatelji vsi.
Vas, mati ta široka,
jaz v časti imam,
zato vas najprvo
zdaj rajat peljam.
Vi, mati, dobrotne
so vaše roke,
vi z rožami svate
okinčali ste.
/…/
Nevesti:
Najlepša podoba,
ki svet jo pozna,
je mlada nevesta,
ki venček ima.
Obrača vsak nate
radostno oči,
ko svetli tvoj venec
ti glav’co krasi.
Je venec na glavi
ti bel in zelen
in prstan na roki,
za te narejen.
Ta prstan tvoj zlati
je ženin izbral,
v znamenje ljubezni
ga tebi je dal.
Ta rinčka brez konca
spominja na to,
da zvesta ljubezen
brez konca naj bo.
/…/
Družici:
Družica, ti z venčkom,
le hodi z menoj –
moj škripavi glas pa
veselo zapoj.
Si pušeljc mi dala,
ki prav mi je všeč,
pa lepše cveti še
tvoj venček rdeč.
So rožna ti lica,
je mil tvoj pogled –
le komu namenjen
ta lepi je cvet?
So lepe te rože,
ki vrt jih rodi,
pa rožica živa
še lepše cveti.
Pač lahko ta fantič
prepeval si bo,
ki boš ga ljubila,
mu dala roko.
/…/
Med svatbo
»Ženinu nazdravim,
naj Bog ga živi,
naj srečen bo, pravim,
svoje vse dni!
Gospa poleg njega
ga gleda ljubó,
naj Bog jima vsega
po želji dal bo.
Kakór zdaj, veselo
naj Vama srcé
življenje bo celo,
do zadnjega dne!
/…/
Pred razhodom
Smo se veselili,
nam je dobro šlo,
saj jedli in pili
in rajali smo.
Za nas se trudile
so kuharice,
nam pridno delile
dobrote so vse.
/…/
Uslužen in hiter
nam Janež* je bil,
vsak prazen je liter
takoj spet nalil.
*imenuje gospodarja
po hišnem imenu
So godci igrali,
je bil kratek čas,
naj tudi zahvalim
zdaj pesmi jih glas.
/…/
Še polko enkrat
zaigrano bi rad,
me še peta srbi,
pa se naj zavrti!
