Zemljevid  

Zgodbe mojega kraja: Spomini iz Prekmurja

Avtorica zgodbe je Bernadette Pojbič.

 

Preberi več

Kdor ni iz Prekmurja, ta ne more vedeti, da tam teče čas drugače kot drugod, da srce bije na drugačen način, mirneje, otožneje. Morda zato, ker je prekmurski človek od nekdaj živel pri Muri, zrl v njene skrivnostne temne valove, v meglice nad njenimi mrtvicami, živel je s štrki, ki letijo nad njimi. Bil je vajen zreti na ravnico, kjer se oko prosto sprehaja čez širna žitna polja vse tja do obzorja, kjer se nebo in zemlja zlijeta v eno. To brezmejno ravnico nosi v prsih, rodil se je z njo. In na prašnih prekmurskih poteh so še vedno odtisi korakov tistih, ki so šli v svet, da si odrežejo boljši kos kruha... Šli so z bolečino v srcu, z otožno pesmijo v duši, ob zvokih citer in violin, v glavi pa jim je še dolgo odmeval napev: »Vrnil se bom domov...«

Tisti, ki so ostali, so živeli skromno, kakor so najbolje vedeli, s tistim, kar so imeli. In še to so delili, kot to ponavadi že je. Manj ko so imeli, več so dajali. Živeli so sprijaznjeno, zadovoljni s tistim, kar sta jim zemlja in reka dajali, srce pa so nosili na dlaneh. Prekmurci so od nekdaj pridni ljudje, ljudje dobre volje. Desetletja skrbi, garanja na zemlji, ki ni vedno radodarna, so iz njih naredili vztrajne, klene ljudi. Če te kdaj pot zanese k njim, pojdi po poteh ob Muri, ustavi se in prisluhni. Ob šumenju valov se ti bodo prikazale podobe davnih, minulih dni. V vseh letnih časih jih boš videl, kako obdelujejo svoja polja in skrbno spravljajo pridelek. Vedno s skupnimi močmi. Pri vsakem pomembnem opravilu se brez dogovora zbere vsa vas. Ker tako pač je, ker drugače ne gre, kakor da skupaj poprimejo in pomagajo drug drugemu. Spomladi, ko je treba outavu kositi, travo prve košnje, se vaški kosci ob zori zberejo na travniku, z urnimi gibi rok še zadnjič nabrusijo kose, spili so še eno kupico žganijce, žganje za moč in že so začeli kositi, v vrsti, drug za drugim. Spredaj kosi najboljši kosec na vasi, ta bo gnal rendo, vrsto, ostali kosijo za njim. Do mraka. Ženske zadaj z vilami rahljajo plasti pokošene trave, jo obračajo in ko se posuši v seno, jo zlagajo v bale. Vpregli bodo krave v voz in zvozili seno domov, živini za krmo.

Čas žetve je poseben čas. V vročem poletnem soncu moški zavihajo rokave, potisnejo klobuke s čela in s širokimi zamahi kosijo žito. Ženske ga pobirajo in vežejo v snope. Kasneje bodo doma na gumnu, z mláčem - cepcem, stolkli seme iz žita in ga spravili v kašče. Ali pa mlatijo z mašijnun, z mlatilnico. To je veselje in pričakovanje! Ob zori je mašijn že na gruntu. Pomagat pridejo vsi iz vasi, veliki in majhni. Nihče pri delu ni sam in kljub znoju, ki teče s teles in se meša s prahom iz mlatilnice, da so obrazi črni in se samo oči svetijo z njih, je praznik, je smeh. Dva, tri dni mlatijo pri enem gospodarju in ko končajo, je ádomáš, pogostitev ob zaključenem delu. V kuhinji si je gospodinja zvezala bel förtuj, predpasnik, lica ji gorijo od vznemirjenja, da bi bilo vse prav in dobro in pravočasno na mizi... Urno se vrti okrog kmečke peči, na kateri je že ob zori počasi vrela domača kokošja juha. Pod snažnim prtom na toplem vzhajajo potice, makova, orehova. Na hladnem v velki hiži, veliki sobi, pa so na mizi zloženi pekači rétešof. Zavitki s skuto, jabolki, pa takšni z bučo in makom, pa zdrobovi... kar si srce zaželi! Skrbna gazdarica je testo zamesila in razvlekla po mizi, ga nadevala in zvila že pred zoro, preden je šla zaklat kokoš za juho, ki zdaj zlata brbota v loncu in čaka, da se vanjo zakuhajo dumáči rejzanci. Pečenka je že ravno prav hrustljava... In, joj, da ne pozabi! V špajzi odpre čeber z zaseko, tünko, pozimi ob kolinah je sem skrbno zakopala najlepši kos prekajene šunke in reber, prav posebej za žetev. Nareže rezine šunke in jih odnese na pogrnjeno mizo, doda kvašene uburke, kisane kumare. Naj bo hrana na mizi, da ne bodo rekli, da morajo pri prazni sedeti, medtem ko bodo čakali, da se juha zakuha. Miza je pogrnjena in pripravljena v hladu debelega oreha. Še kozarce prinese, v pintöše, karafe, pa svežega domačega vina nalije...

Slamo, ki se loči od zrnja in plevela, pomagači vlačijo na dvorišče v velik kup, oslico. (Ta mora biti dobro vidna, kajti po njej bodo starci znali prešacati - oceniti, kóliko je bogastvo domače hčere, ki je za možiti. Velika oslica, dosti žita, bogata družina. Tako to gre. Ko se zaprosi dekle za roko, se gre najprej preverit, kako velika je oslica, temu primerna bo dota). Zvečer po mlátvi in obilnem obroku pa pesem in ples, ob zvokih citer in harmonike. Janke, lanena krila mladih deklet letijo po zraku, ko s fanti zaplešejo Sotič ali Šamarjanko, te stare prekmurske plese... Tudi klobuki letijo po zraku, noge topotajo po tleh in dvigujejo prah, pesem doni iz razgretih grl, podprta z domačim vinom šmarnico in klintounom. In vse je eno samo iskreno veselje.

Ko pa se jesen zavleče med Murine mrtvice in od tam širi svoje meglice na že skoraj preorana polja, ko pade jesenska noč in se zakuri v pečeh, da se iz cimprač, s slamo kritih hiš, vije dim, jih vidiš, te preproste ljudi, kako sedijo na gumnu in lüpleju kukarcu. Ličkajo koruzo, ki so jo čez dan nabirali na polju v velike bisage. Praznijo jih na voz in peljejo koruzo domov, na gumno. Ko se znoči, prihajajo od vsake hiše, po eden ali dva, stopijo iz teme na gumno in posedejo okrog kupa, kar med vláti - storže koruze, z vajenimi prsti odpirajo in trgajo ličje, čistijo glave koruze. Jutri jo bo gazda znosil v velik koruznjak, ki stoji na prepišni strani grunta, da veter osuši, kar je morda še vlažnega. In ko pozno zvečer prenehajo z delom, se spet zasliši pesem in smeh, gospodinja jih s praga hiše kliče in priganja, naj vendarle pridejo noter! Dovolj je za danes! Oni pa, kakor proti svoji volji, počasi vstajajo, otresajo z oblačil koruzne laske. Še postopajo med pogovorom, saj ne bi radi, da je videti, kakor da se jim mudi na kolače, čeprav so premraženi in jim misel na kuhančka in dober kos orehove ali makove potice greje srce. Jutri bo še en dan, tudi Bog ni usvaril sveta v enem dnevu, naj se ne obirajo, no! Potica bo hladna in kuhano vino tudi, se navidezno huduje gazdarica. Oni pa jo zanalašč jezijo in se obirajo.

Šele ko v Prekmurju zapade prvi sneg, se zdi, da je življenje zamrlo. Sever zapiha in gradi zamete po poljih in med hišami. Sneg je globok, meter in čez ga zmeraj zapade. Mraz reže do kosti po ravnicah, na kolosekih, ki so izginili pod snegom. Sivina neba se je zlila z belino snega in ničesar drugega ni, kot ena sama prostrana bela tišina, vse tja do obzorja. Le včasih veter zatuli in prinese preko ravnice vonj Mure in oddaljen šum njenih klopotajočih valov.

Sij zvezd in lune je na vas pod snegom nasul tisočero iskric, da se zdi kakor v pravljici. Naokrog nametane cimprače pa kot debele, v snegu čepeče matrone. Če stopiš bližje vidiš, da v oknu luč gori. Na oknih cvetijo ledene rože. Dahni vanje, da se led stopi in poglej skozi okno v velku hižu. Spet so tu, taisti prekmurski ljudje, ki so poleti želi žito in jeseni ličkali koruzo. Kot črne sence so stopili iz hiš v noč in prišli so sem po zamrznjeni vaški poti in sneg jim je škripal pod nogami. Moški v visokih škornjih, ženske tesno zavite v volnene plede. A kaj počnejo tam notri? Pérje čejšeju... V sobi zdaj stoji dolga miza, sredi nje pa je po vsej dolžini naloženo perje. Tisto, ki ga je gazdarica vse leto skrbno zbirala in shranjevala vsakič, ko je zaklala kokoš ali gos. Žuljave roke segajo po perju in spretno odtrgajo spodnji, puhasti del perja ter ga odlagajo na poseben kup. Kako mehke bodo blazine iz tega puha! Hčeri za balo bodo, drugo leto se moži, gustüvanje de se slüžilu, ja, gostija bo! Če pa kaj ostane, se bo prodalo mestnim gospem, vsak dinar prav pride... Iz kuhinje spet diši po potici in kuhanem vinu. V kotu, v peči, prasketa ogenj. Od njene toplote so obrazi ob mizi zažareli, tudi oči žarijo in smeh se razlega, kajti pripovedujejo si stare zgodbe in obujajo spomine. Pod mizo se igrajo otroci, lovijo perje, ki ob najmanjšem nenadnem gibu vzleti in pada... Kot snežinke tam zunaj po ravnici... In med igro poslušajo zgodbe, ki se jih bodo nekoč, ko bodo odrasli, spominjali in jih bodo pripovedovali naprej. V kotu pa v visoko postlani postelji sedi starec. To so oča. Pradedek. Strašansko je star in suh, iz kotička ust mu visi iz domačega tobaka zvita cigara. Tu in tam povleče in puhne dim predse. Ne govori, le včasih odpre brezzoba usta in se zasmeje. Zgodbam, ki so v resnici njegovo minulo življenje? Kdo ve. Obraz ima razbrazdan kot prekmurska zemlja ob suši. Zdi se, da je življenje pozabilo nanj in ga pustilo tu, med njegovimi ljudmi, med spomini. Ni pomembno. Tu je, ker sem spada. Ostal bo tu do smrti, doma, s cigaro v ustih in kupico vina na stolu ob postelji. Na svojem. Spoštovan, kakor velja tu v Prekmurju. Spoštuj očeta in mater, zemljo in človeka. Svoje in tuje. Odpri srce, ponudi ga na dlani. To šepeta tudi veter, ki piha od Mure, čez ravnico.

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Bernadette Pojbič

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

NATEČAJI

Datum objave

28.06.2019 12:16

Zadnja sprememba

28.06.2019 12:17

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam