Po končani osnovni šoli se je Matilda zaposlila, najprej pri kmetih v Avstriji in zatem še v Nemčiji na sezonskem delu. Čeprav je bilo delo težko in naporno, je s tem le nekaj zaslužila, poleg tega pa je bila dela vajena in je tudi sicer rada delala.
V šolo je začela hoditi, ko je dopolnila 6 let, in sicer v Kruplivnik. Ta vas je od Kraščev oddaljena okoli 8 kilometrov, kar je že zajetna razdalja, če vzamemo v ozir, da so jo takrat morali prehodili peš. Matilda se spominja, da so hodili v šolo eno uro in toliko spet domov. Kljub temu pa je zelo rada hodila v šolo in tudi pot, ki so jo morali prehoditi peš, je hitro minila, saj je šolo iz njene vasi obiskovalo precej otrok. Tako so se že vnaprej zmenili in šli skupaj. Pouk je tedaj potekal pouk v madžarskem jeziku:
»Z Madžarskoga nas je učitelca včijla pa nika nej znala slovenski.«
V začetku je bilo izredno težko slediti šolski snovi v tujem jeziku, vendar so se trudili in se sčasoma tudi navadili. Po štirih letih šolanja, kar sovpada s koncem prve svetovne vojne, pa je učni jezik postal slovenski in takrat so si oddahnili.
Po končanem šolanju, ki je trajalo sedem let, je sledila zaposlitev, saj denarja za nadaljnje šolanje ni bilo. Matildina prva služba je bila pri kmetih v Avstriji, kamor je na delo hodila peš. Med tednom je bila nastanjena pri njih, domov pa se je vrnila šele v soboto, da so se oprale obleke in potem v ponedeljek spet nazaj. Celotedenska odtrganost od doma nikakor ni bila prijetna, a za zaslužek je bilo potrebno potrpeti. Med vikendi pa je spet pomagala doma, o kakšnih zabavah ali veselicah pa niti ni razmišljala:
»Tou smo mij nikdar nikan nej šli, nikše veselice nej, ton na brejgi smo bilij redke iže (hiše), šteri so v vesi bili so bole kaj šli, mij pa nikdar nej.«
V tistem času tudi telefona še ni bilo, se je pa v naslednjih letih začelo govoriti o telefonski povezavi Gradca z Radgono:
»Te so pomali začali gučati, ja zdaj mo prej doj z Gradca vlekli nikše žice prejk pa soje ka de v Radgone tüj prej telefon pa te tou v tistih lejtaj se je zgoudilo.«
Delo na kmetiji v Avstriji je bilo težko in naporno, saj je bilo treba poprijeti za vsakršno delo, najsi je bilo to zunaj, najsi noter. Tedaj še ni bilo na voljo nobenih strojev, tako da je včasih ves dan ročno prala le oblačila. Nekoliko lažje je bilo to, da so bili gospodarji kmetije dobri ljudje in so se lepo razumeli. Navsezadnje so bili veseli, da so dobili pomoč:
»So radi bilij ka smo prišli ka smo jin kaj pomagali.«
V Avstriji je delala nekje do 18. leta, nato pa začela razmišljati o Nemčiji, vendar:
»Odla san na borze da pa so nej zeli, kda san 19 lejt vö stara bila te so me zeli.«
V Nemčiji je delala na polju od februarja do decembra štiri leta zapored. Kot pravi Matilda, so v Nemčiji zelo garali, a dobili za to tudi lepo plačilo. Dan za dnem so bili na polju, vedno s kmečkim orodjem v roki:
»Grozno bilou, ali smo se navadili lepou.« Tako vse do novembra leta 1932 …
»Z Madžarskoga nas je učitelca včijla pa nika nej znala slovenski.«
V začetku je bilo izredno težko slediti šolski snovi v tujem jeziku, vendar so se trudili in se sčasoma tudi navadili. Po štirih letih šolanja, kar sovpada s koncem prve svetovne vojne, pa je učni jezik postal slovenski in takrat so si oddahnili.
Po končanem šolanju, ki je trajalo sedem let, je sledila zaposlitev, saj denarja za nadaljnje šolanje ni bilo. Matildina prva služba je bila pri kmetih v Avstriji, kamor je na delo hodila peš. Med tednom je bila nastanjena pri njih, domov pa se je vrnila šele v soboto, da so se oprale obleke in potem v ponedeljek spet nazaj. Celotedenska odtrganost od doma nikakor ni bila prijetna, a za zaslužek je bilo potrebno potrpeti. Med vikendi pa je spet pomagala doma, o kakšnih zabavah ali veselicah pa niti ni razmišljala:
»Tou smo mij nikdar nikan nej šli, nikše veselice nej, ton na brejgi smo bilij redke iže (hiše), šteri so v vesi bili so bole kaj šli, mij pa nikdar nej.«
V tistem času tudi telefona še ni bilo, se je pa v naslednjih letih začelo govoriti o telefonski povezavi Gradca z Radgono:
»Te so pomali začali gučati, ja zdaj mo prej doj z Gradca vlekli nikše žice prejk pa soje ka de v Radgone tüj prej telefon pa te tou v tistih lejtaj se je zgoudilo.«
Delo na kmetiji v Avstriji je bilo težko in naporno, saj je bilo treba poprijeti za vsakršno delo, najsi je bilo to zunaj, najsi noter. Tedaj še ni bilo na voljo nobenih strojev, tako da je včasih ves dan ročno prala le oblačila. Nekoliko lažje je bilo to, da so bili gospodarji kmetije dobri ljudje in so se lepo razumeli. Navsezadnje so bili veseli, da so dobili pomoč:
»So radi bilij ka smo prišli ka smo jin kaj pomagali.«
V Avstriji je delala nekje do 18. leta, nato pa začela razmišljati o Nemčiji, vendar:
»Odla san na borze da pa so nej zeli, kda san 19 lejt vö stara bila te so me zeli.«
V Nemčiji je delala na polju od februarja do decembra štiri leta zapored. Kot pravi Matilda, so v Nemčiji zelo garali, a dobili za to tudi lepo plačilo. Dan za dnem so bili na polju, vedno s kmečkim orodjem v roki:
»Grozno bilou, ali smo se navadili lepou.« Tako vse do novembra leta 1932 …
