Zemljevid  

Knjižnica Mirana Jarca stoji na temeljih častitljive zgodovine Novega mesta

Na prostoru današnje Knjižnice Mirana Jarca je do leta 1779 stal mestni špital s cerkvijo sv. Martina. Mestni špitali so bile značilne srednjeveške mestne ustanove, toda za razliko od številnih slovenskih mestnih špitalov o novomeškem vemo presenetljivo malo. Še največ o njem zvemo v knjigi Zgodovina Novega mesta, ki jo je leta 1891 napisal zgodovinar Ivan Vrhovec. Mestni špital ni bil bolnica, ampak hiša za uboge, obubožane in onemogle meščane, ki si niso mogli več sami služiti kruha oziroma so bili prerevni, da bi si lahko plačali primerno oskrbo. Vrhovec (1891: 35) ni našel podatka, kdaj so špital pozidali, sklepal pa je, da verjetno kmalu po ustanovitvi mesta leta 1365. Za uresničevanje svojega poslanstva in za vzdrževanje objektov je špital od radodarnih meščanov in drugih dobrotnikov pridobival denarna sredstva, vinograde, njive in kmetije s podložnimi kmeti vred, ki so špitalu plačevali davke in delali na njegovih posestvih. O špitalski cerkvi je Vrhovec (1891: 32) zapisal, da je bila v listinah omenjena že leta 1428 in se pri navedbi letnice skliceval na Glasilo zgodovinskega društva za Kranjsko iz leta 1866 (Mittheilungen des historischen Vereins für Krain). Podobno kot mestni špital so tudi cerkev dali sezidati mestni dobrotniki in ji namenili določeno premoženje v obliki daril in volil. Vrhovec (1891: 32–34) je med pomembnimi dobrotniki omenjal nekega Apfaltrerna in njegovo ženo Katarino, rojeno Semenič, ki sta bila tudi pokopana v špitalski cerkvi, ter brata Tischler, ki sta leta 1680 tu ustanovila bogat beneficij in tako izboljšala v tistem času nezavidljivo premoženjsko stanje špitala. Špitalu sta poleg večje vsote denarja in številnih njiv, kmetij in vinograda na Trški gori za potrebe špitalskega kaplana poklonila tudi zidano hišo zraven cerkve sv. Katarine, ki je do leta 1794 stala na lokaciji današnje spomeniške ploščadi med Rozmanovo ulico in Prešernovim trgom. Leta 1779 so špital in cerkev podrli, material uporabili za gradnjo nove hiše na istem kraju, premoženje cerkve pa leta 1795 pripisali verskemu zakladu. V katalogu meščanov je bilo zapisano, da so cerkev in špital prodali za 150 goldinarjev (Vrhovec, 1891: 34). Vse sledi o nekdanji podobi špitala in cerkve so bile zabrisane s kasnejšimi novogradnjami na tem prostoru, prav tako pa ni bila izkoriščena možnost, da bi bile ob gradnji prizidka Knjižnice Mirana Jarca izvedene arheološke raziskave, s katerimi bi lahko arheologi določili severno linijo mestnega obzidja, morebiti pa našli tudi materialne sledove srednjeveškega špitala. Prav gotovo je bila to ena večjih stavb v mestu, zgrajena iz treh bivalnih objektov, ki so oklepali notranje dvorišče, četrto stranico dvorišča pa je zapirala špitalska cerkev. Ob špitalu je bilo tudi pokopališče, katerega lokacija nam je prav tako neznana. Na nekdanjo Martinovo cerkev nas spominjata le še ob starem vhodu v knjižnico vzidana kamnita plošča z letnico 1779 in Valvasorjeva grafika vedute Novega mesta s špitalsko cerkvijo na severnem poteku mestnega obzidja.  

S terezijanskimi upravnimi reformami je Novo mesto postalo središče upravno enotne pokrajine, ki je obsegala Dolenjsko, Belo krajino in ribniško-kočevsko območje (Jarc, 1990: 47). Leta 1749 je namreč po dekretu cesarskega dvora v Novo mesto prišel prvi okrožni glavar. Sprva je stanoval in deloval v zasebnih hišah, leta 1804 pa je vlada ukazala, da mora mesto za delovanje okrožnega urada ali kresije sezidati novo poslopje. Ker mesto ni imelo denarja za novogradnjo, so odkupili hišo, ki jo je trgovec Janez Jacomini sezidal na mestu starega mestnega špitala in cerkve sv. Martina, in jo do leta 1830 v duhu tedanjega klasicizma prezidali v okrožni urad. Leta 1849 je bil okrožni urad razpuščen in leta 1850 se je v njegove prostore vselilo okrožno sodišče (Vrhovec, 1891: 46–47). Sodišče so že leta 1899 preselili v nekdanjo mestno vojašnico na današnji Jerebovi ulici, kjer deluje še danes (Mlinarič, Grobovšek, 1990: 106), v izpraznjeni objekt pa so iz križatije, ki je danes del Dolenjskega muzeja, premestili okrajno sodišče (Jarc, 1990: 60).

Preberi več

Po hudih preizkušnjah prve svetovne vojne, gospodarske in socialne krize med obema vojnama ter po številnih političnih in državnopravnih spremembah je Novo mesto konec druge svetovne vojne pričakalo osvobojeno, a obenem tudi zelo porušeno. Posledice medvojnega letalskega bombardiranja so bile vidne vsepovsod po mestu, po drugi strani pa je bilo potrebno mestni prostor prilagoditi novim gospodarskim, družbenim in političnim potrebam ter zahtevam. Če so prva povojna leta minevala v odpravljanju najbolj perečih vojnih ran in organiziranju življenja v skladu z novo družbeno ureditvijo, so se prve ambicije po prenovi mesta pričele kazati v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo potrebno osrednjo komunikacijsko os med Gorenjimi vrati in Kandijo prilagoditi novim prometnim potrebam, obenem pa mesto tudi komunalno prenoviti. Zavedati se moramo, da je bil Kandijski most vse do izgradnje mostu v Ločni leta 1976 daleč naokoli edini in sta zato Glavni trg in Rozmanova ulica morala nositi celotno breme avtomobilskega in tovornega prometa, ki je vedno bolj naraščal tudi zaradi silovitega razvoja novomeškega gospodarstva. Velika prenova današnjega mestnega jedra se je vršila v letih med 1950 in 1953 po načrtih Novomeščana Marjana Mušiča. Največja zagata se je pokazala ravno na območju Gorenjih ali Ljubljanskih mestnih vrat, kjer danes domuje Knjižnica Mirana Jarca. Pred prenovo se je namreč glavna cesta Ljubljana – Zagreb v močnem vzponu dvignila iz smeri današnje Seidlove ceste do ozkega grla pri stari kresiji in se nato spustila navzdol po današnji Rozmanovi ulici.

V načrtu je bilo predvideno, da se skladno z novim urbanističnim načrtom cesta v loku zažre v kresijo in da razširjeno cesto na vrhu klanca poglobijo za 85 cm. Načrt je bil predložen v revizijo Svetu za gospodarstvo LRS in kljub opozorilom spomeniške in urbanistične stroke sprva ni upošteval arhitekturnih, urbanističnih in likovnih meril. Mušič je bil vključen v projekt, ko so že pričeli z rušitvijo stare kresije in je imel za pripravo načrtov, kot piše sam (2002: 23–24), zelo malo časa, ker je bilo dokončanje prenove vezano na bližnjo slavnostno proslavo ob obletnici ustanovitve prvih slovenskih brigad. Zavedajoč se pomembnosti prostora v zgodovinski in kulturni tradiciji Novega mesta je ambiciozno zastavljene načrte izdelal na osnovi skrbno izdelanih spomeniškovarstvenih analiz, na roko pa mu je šlo tudi dejstvo, da Novo mesto do tedaj še ni imelo osrednjega spomenika NOB.

Spomeniško območje Na vratih oblikuje sosledje motivov, ki se vrstijo eden za drugim, ko vstopamo v mestno jedro. Na severni strani, v stiku Rozmanove in Trubarjeve ulice stoji Skabernetova hiša, nekdanja gostilna in rojstna hiša skladatelja Marjana Kozine, v kateri je Tovarna zdravil Krka pričela svojo zgodbo o uspehu. Hiša je bila zgrajena na ruševinah obrambnega stolpa ob severnih mestnih vratih, katerega ostanke vidimo v neometanem delu fasade. Na lokacijo obrambnega stolpa na vhodu v mesto spominja tudi trapezasto oblikovana vrtna terasa z osrednjim kipom talca, na vrtu pa stoji kip Marjana Kozine, delo akademskega kiparja Zdenka Kalina iz leta 1971.

Tretji spomeniški motiv sta pročelje stare kresije z monumentalnim kamnitim portalom, ki je bil do izgradnje prizidka glavni vhod v knjižnico, in stebriščna spominska loža, posvečena padlim v NOB, z doprsnima kipoma Borisa Kidriča in Franca Rozmana – Staneta. Povezuje ju povzdignjena in z geometrijskimi liki tlakovana stopniščna ploščad, ki spominja na višino ceste pred njeno poglobitvijo v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Območje zaključuje monumentalni kip Pojmo bratje pesem o svobodi s privzdignjeno spominsko ploščadjo na razpotju Rozmanove ulice in Prešernovega trga. Po besedah igralca Jurija Součka sta kiparju Savinšku za kipa talca in svobode pozirala igralca Bert Sotlar in Boris Kralj (Simič, Vovk, 2008: 23).

V spomeniškem območju Na vratih je avtor izrazil duh socialističnega realizma, borbenost in zanos novega povojnega časa, ob tem pa je reševal tudi pereče spomeniške probleme. V pročelju knjižnice je ponovil videz čelne fasade graščine na Ruperč vrhu, ki je bila med drugo svetovno vojno požgana, ter prostor dodatno likovno obogatil s številnimi kamnitimi arhitekturnimi detajli, kot so stebri, balustrade, portali, ki so jih v tistih časih reševali iz med vojno požganih gradov Hmeljnik in Soteska. Izredno plodovito sodelovanje med vrhunskima slovenskima ustvarjalcema, kiparjem Jakobom Savinškom in arhitektom Marjanom Mušičem, je tako ustvarilo enega najkvalitetnejših slovenskih mestnih prostorov z izredno likovno dorečenostjo, urbanistično pretehtanostjo in visokim estetskim nabojem. Mnogi ne vedo, da smo na omenjenem spomeniškem območju priča kar trem različnim spomenikom NOB: osrednjemu spomeniku padlih Novomeščanov v drugi svetovni vojni v loži ob stari kresiji, spomeniku talcu, ki se je zgrudil pod sovražnikovimi streli ob poti, po kateri so zapornike vodili iz sodišča v koncentracijska taborišča in zapore, ter spomeniku Pojmo bratje pesem o svobodi na koncu parkovno urejene ploščadi v stiku Rozmanove ulice in Prešernovega trga (Golob, 2010). Spomeniško območje Na vratih je idealna podoba celostne umetnine, katerega sestavni del je tudi preurejena avla s Savinškovim kipom Mirana Jarca iz leta 1956 v starem delu knjižnice.

Knjižnica se je v prenovljene prostore nekdanje kresije (Rozmanova ulica 28) vselila v začetku leta 1955 (E. M., 1955: 3). V knjižnici so se očitno kmalu pričeli soočati s pomanjkanjem prostora za hranjenje vedno obširnejše zbirke knjižničnega gradiva, zaradi česar so pri arhitektu Marjanu Mušiču leta 1959 naročili projekt za nadzidavo starega dela knjižnice, ki pa ni bil realiziran.

Knjižnica je prostorsko stisko reševala s postopnim pridobivanjem prostorov v sosednji stavbi na današnji Rozmanovi ulici 26, ki je bila delno nacionalizirana leta 1955, od leta 1966, ko so se iz nje izselili še zadnji prebivalci, pa je bila v večjem delu dokončno namenjena potrebam knjižnice.

Fotogalerija

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Kategorije

kultura

Avtor besedila

Tomaž Golob, univ. dipl. umet. zg

Kontaktne osebe

Darja Peperko Golob

Spletni naslov

http://www.nm.sik.si

Ključne besede

Knjižnica Mirana Jarca, SPLOŠNE KNJIŽNICE, KNJIŽNIČARSTVO, Novo mesto

Datum objave

13.06.2016 12:56

Zadnja sprememba

14.06.2016 12:40

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam