Pripovedovala je Marija Češarek

Pripovedovala je Marija Češarek, rojena Bojc, v Prigorici leta 1929, po domače Jurkova. Živi v Nemški vasi, po domače Matevževa. Gospa je bila v času snemanja stara 83 let. Pogovarjala se je Anica Mohar.

Preberi več

 

Igrali smo se

Igrali smo se v ričetu lonec. Podili smo se okrog kopic, ko je bila na vrtu otava. Tam smo se podili in lovili, se skrivali in razkopavali kopice. Potem smo bili kregani.

Metali smo spine, ne vem, kako seje reklo igri (palčka nje). Naredili smo jih sami doma in jih pobarvali. Potem smo tiste palčke pobirali, ko se je kakšna premaknila, je bilo igre konec.

Tudi dominali smo se. Domine smo naredili sami.

Pozimi smo se hodili sankat. Imeli smo sani iz deščic, bile so nekoliko zaokrožene, zelo nizke in brez kovin­skih drsnikov. Zaluška dekleta so dobila najprej lesene sani, potem pa še take s pletenim sedežem. Tam so bili bolj premožni. Imeli so mlin in žago. Svoje punčke, im­eli so kar štiri, so imeli zelo radi. Nekoč smo se šle sku­paj sankat v Zamalen. Ne vem, koliko nas je šlo, ampak midve z Angelo sva bili prav gotovo. Sani smo navezale ene za druge in šle po dve, tri na sani. Ko smo se spustile po bregu, smo se prevrnile in se valile po hribu. Nikakor nismo mogle priti iz snega.

Poleti smo hodile v Zamalen obračat seno. Ampak, kaj smo naredile? Pustile smo grablje tam na košenici in se šle kopat skupaj z Zaluškimi. Njim so bili hlapci naredili pod jezom oder, pa preproge so imele gor. Punčke so se tam sončile, me pa z njimi. Vedno smo bile kregane. Včasih nas je teta napodila: »Jurkove, pojdite domov, naše punčke se morajo učiti!«

Imeli so veliko skladišče, ki je kasneje pogorelo, ko je vanj udarila strela. Pod skladiščem so bile deske zložene v velike skladovnice. Med njimi je bilo toliko prostora, da smo vmes dale debelejše deske. Za denar smo upo­rabile večje liste, ki so rastli ob vodi. Tam smo se igrale trgovino.

Zaluške punce so potem dobila kolesa. Ena je dobila kolo znamke Miele, druga pa Durkop. Navadile so nas voziti se z ženskim kolesom, pri nas je bilo samo moško kolo. Imele so tudi fotoaparat. Slikale so nas, ko smo tam, kjer se gre v Zalužje, hodile po visoki travi. Z dekleti iz Zalužja sva se z Angelo veliko družili. Rade so naju imele. Imele so lepe svilene obleke. Nekaj blaga jim je bilo os­talo. Nama z Angelo so naredile iz tistega blaga pentlje za v kite. Potem so nas peljale v cerkev in postavile pred sebe, kot da smo njihove.

Ob božiču so naredile drevesce. Bilo je polno čokoladk, takih in drugačnih, pa Židanih bonbonov. Skupaj smo zelo hitro vse pojedle, šle kupit nove in spet okrasile drevesce.

Pri Hrastu je bila mlekarna. Tja smo hodile kupovat sir zanje k Riglerju pa po bonbone. Naša mama je vedno rekla- »Jezus, kaj delate, kaj bodo pa ljudje rekli, kje jurkovi denar dobijo, da toliko bonbonov kupijo.«

Kopat smo se hodile v Zalužje, pa tudi doma smo se kopali. Plavat smo se naučili sami. Na vodi smo nabra­li biček, ga zvezali skupaj, dali pod prša in tako smo se hitro naučili. Smo bili zelo iznajdljivi! Pri Košorokovem vrtu je bila globoka jama in jez. Brat Tone je hodil tja v vodo skakat. Tam, kjer smo mi hodili po vodo, je bila bolj plitva. Bile smo še smrklje, mama je bila na njivi, stara mama je pa doma kuhala pa nas je poslala po vodo. Imele smo vsaka svoj škafec. Namesto da bi stari mami nesle vodo domov, smo se šle pa kopat. »Le počakajte, mrhe grde, pomineki, vas bom že mami zatožila. Names­to, da bi mi prinesle vodo, da bi jaz naprej delala, so si šle pa riti umivat!«

Spet drugič nas je mama poslala v skedenj pripravljat rezanico. Očeta ni bilo doma, je fural. Mi smo pa ušli in se šli drsat. Mama je imela nove gumaste škornje. Ne spomnim se več ali jih je obula Angela ali jaz, menda jaz. Led se je udrl. Kako naj zdaj s temi mokrimi škornji pridemo domov? Postavile smo jih pred vežo. Kaj je bilo potem, se ne spomnim več, verjetno ni bilo prijetno.

Strašili so nas z enim stricem. Bil je Gurečev Luka, tak star mož, ki je imel vedno pri sebi tobak v mošnjičku iz mehurja. Če smo bili poredni, so rekli: »Le čakajte, saj bo prišel Luka!« Zato smo se vedno, ko smo videli, da gre Luka proti nam, zapodili v kamro, zaprli vrata, potisnili posteljo k vratom in tiščali posteljo v vrata kot norci. Pa ni bilo nikogar, samo strah nas je pa bilo.

Pomagali smo pri delu

Ob nedeljah smo bili prosti, drugače pa ne. Delati smo morali. Preden smo šli zjutraj v šolo, smo morali obsuti krompir. Če je bilo večje delo, smo ostali doma, ker so nas potrebovali. Tako smo bili doma, ko se je pobiral krompir ali pa kakšno drugo delo. Pripravljali smo tudi rezanico. Eden je vrtel kolo, drugi pa je moral tlačiti slamo ali seno v slamoreznico.

Najhuje je bilo pasti krave, ker me je zeblo pa še strah me je bilo. Ko me je zeblo, sem si grela roke pri kravi med prvimi nogami. Mrharčkova Ivana je šla vedno prva past. Je pasla kar po omejkih, skonca njiv. Krave so bile hitro site, ker je bila skonca njiv dobra paša.

Krave so bile site, ko so imele poln trikotnik pod vratom. Ko je bila krava sita tudi ni več trgala trave kot prej, ko je bila lačna. Če se nam je zdelo, da bo paša še dolgo tra­jala, smo si rekli, da jih bomo še napojili, pa bodo site.

Pasli smo jeseni, ko je po zadnji košnji zrastlo malo trave. Živino smo gnali v Senožeta. Srednja pot je bila vedno polna krav. Vsak je šel past na svoje, če je bilo le mogoče. Ker se je šlo mimo naše senožeti, je oče godrn­jal, da bodo spet vse pogazile. Najbolje bo, je rekel, da gremo na rahlo pognojit. Kravam bo gnoj smrdel in ne bodo mimogredoč vse trave popasle. Ampak če so krave zavohale dobro pašo, jih ni bilo moč pregnati.

Tudi lonce sem nosila v ožago. Tja sem nesla osušene, nazaj pa ožgane. Lonce so najprej naredili, jih nato osušili na policah, potem smo jih pa znesli v ožago na Pristavo, kjer danes živi Ida. Ožago so imeli skupaj Markotovi, Bajtarčni in Nosanovi. Nosan si je bil potem doma naredil svojo, tudi Bajtarčni stric jo je imel kasneje na vrtu. Gospodinja je znala risati lepe rožice in črte na sklede. Zaslužila sem dve skledi ali latvice, v katerih smo potem doma kisali mleko. Včasih sem dobila skodelice z ročko. Veliko lončenine sem prenesla. Najprej sem se učila nositi v mentrgi, da sem dobila občutek ravnotežja, potem pa polico, ki je bila široka približno štirideset cen­timetrov, dolga pa dva metra. Pri tem sem uporabljala svitek. Druge ženske so mi pomagale dvigniti polno poli­co na glavo. Starejše ženske Gurečeva Korlina, Anzleva teta ... so bile že tako izurjene, da so nosile polico, ne da bi jo držale z rokami. Šle smo po stezi čez Andrejcev vrt, mimo Kraščevih, pa po Krašovčevem vrtu po potki za vrtmi. Ko smo prinesle do ožage, je posode lončar zložil v peč in začel z žganjem lončenine. Potem ko je bila posoda ožgana, jo je bilo lažje nositi. Prijetno delo je bilo to, rada sem to počela.

Naš sosed, Bajtarčen stric je bil lončar. Ko sem bila majh­na, sem se nekoč odločila, da bom šla služit, da ne bom več doma. Pri sosedovih so me dali na krušno peč in mi dali jesti ričet. Ričeta nisem marala, pa sem šla poma­gat sekat v kotlu kuhano zelenjavo za krmo prašičem. Iz kotla sojo stresli v leseno korito. Stala sem na koritu in s sekalom sekala vrelo mešanico. Takrat sem si presekala palec na nogi, to se vidi še danes. Anzleva teta je imela v gredici žajbelj in s tistim žajbljem sem si pozdravila pre­sekan prst.

K sorodnikom sem hodila pomagat ribat. Pri Anzlevih ii Bločenovih sem poribala veliko poda. Pri Anzlevih ni bik nikogar, ki bi ribal, pri Bločenovih pa tudi ne, saj je bik hčerka Milka v Ljubljani v službi. Podi so bili tako umaza ni, da si moral kar naprej menjavati vodo. Bi moral skora s strgalom prej postrgati blato, šele potem poribati.Tud mize je bilo treba ribati. Pode smo ribali vsako soboto, v kuhinji pa tudi med tednom, drugače je bilo preveč umazano. Takrat se ni nihče sezuval.

Ko je bil brat Janez še majhen, sva morali s sestro Angelo paziti nanj. Vedno je bilo kaj narobe. Če je hotel z nama v Zalužje, kjer bi se igrali, sva rekli: »Doma bodi, ti bova prinesli sladkarije.« Tam ga je bilo treba res paziti, da ne bi padel v vodo.

Nekoč sva ga nesli s seboj k sosedovim, kjer je bila šivilja Franca. Dala mu je špulco, da bi se z njo igral. Ker nismo bile pozorne, je otrok nekako omahnil in si s tisto špulco izbil dva zobka, da je bil potem revež škrbast.

Nekoč smo imeli koline. Vse delo se je opravilo v hiši. Mama je močno zakurila peč, da ne bi bilo hladno, ker se je hodilo ven in noter. Janeza sva dali na blazino na peč pa paziti bi morali nanj. Ampak kako naj otrok na otroka pazi? Prevrnil se je bil s tiste blazine in se opekel po obrazu. Poznalo se mu je do smrti, kje je bil opečen. Kaj sva počeli s tem našim Janezom! Potem ko je šel v gimnazijo, pa sem zelo skrbela za njega.

Proti večeru so prišli sosedje

Ob večerih, ko smo bili otroci na peči, se je pri nas zbrala cela vas. Vse Zalužje se je zmeraj zbralo pri Jurkovih, vsi moški, kar jih je bilo: Mihalčev, Bajtarčen, Toncev stric, Nace, s katerih se je poročila Čampova Micka ...

Nikoli ne bom pozabila strica, ki je k nam prihajal v kožuhu iz ovčjega krzna. Vedno je sedel k peči, iz žepa je vzel jabolko in ga začel prav počasi lupiti. Imel je lep žepni nožiček. Otroci smo ga lačno gledali, vendar smo vedno pojedli samo olupke, nikoli nam ni dal niti četrtine jabolka.

Tudi poleti so se sosedje zbirali pri nas, ko se je začelo mračiti. Moja mama je velikokrat drobila žgance zunaj na klopi, da je bila v družbi sosedov.

V ožagi smo na žerjavici pekli krompir. Čez sredino smo ga nabodli na žico in pustili nekaj časa v žerjavici. Zelo dober je bil tisti krompir in veliko smo ga pojedli.

Med vojno, ko je bila policijska ura in nismo smeli na njive, so nekateri balinali kar na poti proti Zalužju. Zunaj smo lahko bili, na njive ali ven iz vasi pa nismo smeli.

Birma

Moja botra je bila Anzleva teta. Kupila mi je rjave čevlje z vezalkami in črnim gumastim podplatom. Zavidala sem sestri Angeli, ki je imela za birmo zelo lepo obleko. Tudi jaz sem imela novo obleko iz istega blaga, krepdešina, rdečega, vendar ni bila tako lepa kot njena. Angelina botra je bila Frena, njena nadomestnica pa Vrtačarjeva teta. Obleko ji je šivala Matevževa Mica. Vsa je bila v volančkih, zgoraj po prsih in spodaj, šivi so bili poudar­jeni s temnejšo svilco. Meni je obleko šivala Gurečeva Korlina. Iz istega blaga je naredila vrečo, ne obleke, na pasu je bila zadaj pentlja iz dvojnega blaga, na prsih oblečen gumb, pod njim pa naborek. Na spodnjem robu je bil tudi naborek, ki pa je bil čisto navadno zarobljen.

Pred cerkvijo je teta Angeli kupila škofa iz kruha, ki ga je domov nesla kot sveto olje, zelo ponosno. Iz same nevoščljivosti sem šla in odlomila glavo tistemu škofu in jo pojedla, da sem dobila vsaj malo zadoščenja.

Zabeljeni žganci

Vsak večer smo jedli žgance. Ponavadi so bili z zeljem in zabeljeni, včasih pa za povrh še z mlekom. Vsi smo jedli iz ene sklede. Otroci smo imeli sredi kuhinje okrogel stol. Tja smo dobili žgance ali kar je že bilo. Včasih je prišel Soldatov Jože, ki je bil malo poseben, težko je govoril, pa je hodil gor in dol po kuhinji, potem pa rekel: »Angela, ti imaš zelo ješče otroke, jedo kot mladi pujski.«

Miklavževanje

Ko je hodil Miklavž, smo bili budni že zelo zgodaj, že ob štirih zjutraj. Prinesel je malo celih rožičev, krhlje in morda kakšen bonbon. Spomnim pa se, da smo očetu za Miklavža vedno, vsako leto, kupili sto cigaret, pet zavojčkov Drave, jih zvezali in obesili na kljuko. Ko je zjutraj vstal in šel krmit konje, je našel tiste cigarete. Vedno je bil zelo vesel, ker je bil strasten kadilec.

Obuti smo bili bolj slabo

Z obutvijo je bilo pa bolj slabo. Otroci smo se obuvali iste čevlje kar eden za drugim. Ko se je eden sezul, se je drugi obul. Ko je eden prišel iz šole, je potem tiste čevlje obul drugi. Šele potem, ko je začela delovati čevljarska zadruga v Stari Cerkvi, sem dobila svoje čevlje, gojzarje. Zelo sem bila ponosna nanje. Takih čevljev takrat ni imel vsak! Takrat sem bila zelo cenjena. V tej zadrugi je delal tudi Sukov France iz Prigorice. Sicer pa smo nosili stare čevlje k čevljarju, da jih je popravljal, kolikor se ja dalo. Čevljar je bil Starčev stric, oče Anice Hrenove, ki je učiteljica. Imel je cele kupe čevljev v delavnici. Dobro, da je sploh vedel, čigavi so. V delavnici je bil po cele dne­ve in šival stare čevlje.

Za pozimi smo imeli čevlje, ki so bili podkovani z žeblji. Bili so zelo dobri za drsanje po ledu, saj si letel z njimi kot strela. Ko smo hodili k maši, smo šli pri Košorokovih na led in se drsali tja do Šepca. Vmes je bilo malo snega na ledu, smo potekli, vzeli zalet, potem pa smo že spet leteli po ledu. Mimogrede smo bili pri Šepcu. In potem domov po isti poti.

 

 

Zvočni posnetki

NazivPredvajaj
Marija Češarek

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Metka Kljun in Anica Mohar

Ključne besede

jezikoslovje, NAREČJA, Ribnica na Dolenjskem, RAZISKOVALNE NALOGE

Datum objave

30.11.2016 12:49

Zadnja sprememba

01.12.2016 13:52
Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam