Razvoj sokolstva in orlovstva v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja pomeni začetek organizirane telovadbe na Slovenskem. Obe organizaciji pa sta bili (do zloma Jugoslavije leta 1941) dejavni tudi v nacionalnem, kulturnem in političnem pomenu.
Zametek orlovskega društva v Dolnjem Logatcu se je začel z ustanovitvijo Katoliškega izobraževalnega društva leta 1905. Leta 1907 je bil pri obeh že obstoječih Katoliško izobraževalnih društvih v Gornjem in Dolnjem Logatcu ustanovili tudi Orla kot posebni telovadni odsek. Sprva je bilo to poimenovanje neuradno kot opozicija Sokolom. Leto pozneje so bili logaški Orli že zelo aktivni – povezovali so se z drugimi Orli na Notranjskem in poleg telovadbe delovali na različnih področjih v domačem kraju. Leta 1909 pa so v Dolnjem Logatcu zgradili tudi Društveni dom na hribčku, kjer je stala stara cerkvena hiša. Imel je veliko dvorano, bralno sobo in na vrhu stanovanje za cerkovnika. Slovesno je bil odprt 15. avgusta 1910.
V okviru društva so delovali tudi ženski odsek Bogomila, knjižnica ter čitalnica, najaktivnejši deli društva pa so bili ‘dramatični odsek’ in pevski zbori. Leta 1912 je v okviru društva začela delovati tudi godba na pihala. Delovanje društva je bilo prekinjeno med leti 1915 in 1918. Med vojno so v društevni dvorani Italijani imeli kino in niso dovoljevali uprizarjanja orlovskih iger. Leta 1930 je bilo z zakonom o ustanovitvi Sokola Jugoslavije razpuščeno delovanje orlovskih društev. V Dolnjem Logatcu je bilo orlovsko društvo ponovno vzpostavljeno leta 1935. S koncem Jugoslavije se je končalo kratko obdobje pomlajene orlovske organizacije.
SOKOLI
Začetek sokolskega gibanja v Logatcu segajo v leto 1898, ko je bil tam zlet idrijskega Sokola. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1908, z namenom, da bi lahko Logatčani sodelovali na prvem zletu notranjskih sokolskih društev v Logatcu. Poleg tega je navdušenje nad sokolstvom iz Prage, kjer je študiral, prinesel dr. Tomo Tolazzi ter kot duhovni vodja ob sebi zbral še druge napredne Logatčane. Ustanovni občni zbor je bil 27. junija 1908, od tedaj je bilo drutvo tudi uradno priznano, čeprav so začeli telovaditi že prej. Prostor za telovadbo so imeli najprej na vrtu Josipa Tolazzija (danes je na tem mestu parkirni prostor), prva telovadnica pa je bila v Tolazzijevem hlevu, kjer je danes turistična pisarna. Leta 1911 se je njihov član Slavko Smole udeležil mednarodnega tekmovanja v Torinu, kjer je med Slovenci zasedel 4. mesto. Poleg vadbe, ki se je je udeleževalo vedno večje število, so organizirali tudi t .i. ‘peš izlete’.
V času 1. svetovne vojne je delovanje društva zamrlo, a si je znova opomoglo po osvoboditvi ter se začelo udeleževati nastopov, zletov in izletov. Leta 1922 se je prvega jugoslovanskeha vsesokolskega zleta v Ljubljani udeležilo približno 100 Logatčanov. Društvo je doživljalo vmesna obdobja krize, a se je znova pomladilo leta 1929 z zakonom o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije, ko je logaško društvo dobilo tudi novo vodstvo, ki se je znova spremenilo v letih 1937 in 38, ko je vodenje prevzela mlajša generacija.
Leta 1932 so ustanovili smučarski odsek, pozneje še nogometni klub, strelski odsek itn. Leta 1909 so ustanovili Javno knjižnico in čitalnico. S področja kulture so imeli še predavateljski in dramski odsek, lutkovno skupino, pevski odsek, tamburaško skupino, džez ansambel, godbo, esperanto klub. S področja razvedrila in zabave so imeli veselični odsek, posebno mesto pa je imela kino sekcija.
Leta 1923 so otvorili nov sokolski dom, ki je bil takrat drugi največji dom v Sloveniji.
