Zemljevid  

Mlini in golibe na Muri

Avtor zgodbe je Marko Nemec Pečjak.

 

Preberi več

Dedek mi je pravil, da je bilo pred Veliko vojno na štajerski strani prek šestdeset mlinov, na ogrski strani pa kakih dvajset golib.

V rokah imam porumenelo fotografijo. Ob mojem očetu je na levi stric Lojze, na desni teta Micka in njen mož – Milan Divjak, mlinar in lastnik mlina. Spredaj je sestrična Marica. Po njej lahko presodim, da so se slikali leta 1938 ali 1939. V ozadju je plavajoči pokriti del mlina na dveh kumpih (čolnih). Vmes je vodno kolo. Vidna je tudi jeklena vrv, ki je prenašala pogonsko silo na veliko kolo, ki je na zunanji stavbe mlina. Mlin je bil seveda postavljen na kopno.

Divjakova hiša je bila zadnja na štajerski strani v Hrastju-Moti pri Radencih. Vas Hrastje je bila vpisana v urbar Otokarja II. že v trinajstem stoletju in je takrat štela trideset kmetij. Mota je poznejša naselbina, ki je dobila ime po mitnici, saj se je prevoz z brodom iz štajerske na ogrsko stran seveda plačeval, državi pa se je za prepeljano blago plačevala mitnina. Obe vasi sta se širili, se spojili in tako je danes to enovito naselje. Od Divjakove domačije se je vil kolovoz preko travnikov, šume (gozda) in murskih rokavov do malo dvignjene brežine, kjer je stal mlin. Nizdol Mure je takrat brod še prevažal ljudi, živino in vozove na prekmursko stran.

Imel sem to srečo, da sem kot otrok v petdesetih letih prejšnjega stoletja dvakrat preživljal poletne počitnice pri teti. Tudi po več dni in noči skupaj sem užival  ob dogajanju v mlinu ali pa kar s terase pred mlinom pasel radovednost, kdo se prevaža z brodom. Sedaj, ko obujam spomine, je vse, kar se je dogajalo v mlinu kot nekakšno obredje, posvečeno žitu, ki se je spreminjalo v melo (moko). 

Dopoldne so pripeljali več težko obloženih lojtrnikov z vrečami žita. Konje so odpregli in privezali k latniku v senco pod hrasti. Na latnik je bilo pritrjeno dolgo korito za krmo, pri kateri ni smel manjkati ovseni posip. Pri mlinu je bila pol-odprta šupa, kjer so za bogato obloženo mizo posedali vozači. Vsi so čakali, saj so hoteli peljati nazaj melo iz svojega žita. Teta Micka je imela vedno jato píšancev (piščancev), godnih za zakol. Pri hiši sta bili dekleti, ki sta skrbeli, da so ubogi piščanci končali kot ocvrte dobrote. Tudi poleti je teta kurila krušno peč in poleg hlebcev domačega kruha pekla kvasenice z domačo skuto in zabelo. Poleg vseh teh dobrot, so se pekle še ribe. Niso jih lovili samo s sakom (mrežo) v Muri, ampak tudi v njenih rokavih in poplavljeni gramoznici. Vino pa je bilo iz Nemčevega vinograda na Hrašenskem vrhu. Čez dan so se pili škropci z ranino in slatino, zvečer pa traminec. Po slatino (Radensko) je kolesaril pomočnik v tri kilometre oddaljene Radence in jo natakal v dve pletenki iz pipe ob polnilnici v zdravilišču – seveda je bilo to takrat brezplačno.

Stric je imel dva pomočnika, ki sta pridno skrbela za nemoteno mletje pšenice, koruze in ajde. Pa še proso sta devala v stope. Mlelo se je podnevi in ponoči. Tudi jaz sem večkrat prespal na pogradu v mlinu. Pod menoj je bila vreča z ličkanjem, za güjo (odejo) v vročih poletnih nočeh je bila le rjuha – v hladnih jutrih pa koc. Dela nisem imel nobenega, le z vejo v roki sem občasno konjem odganjal nadležne obade. Z odprtimi usti sem opazoval dogajanje v mlinu in ob mlinu – pa seveda s polnimi usti užival tudi dobrote v družbi vozačev. Nepozabne počitnice! 

Kaka tri desetletja kasneje je mlin pogorel, brod pa je odnesla podivjana Mura ob večji povodnji.   

Dedek mi je pravil (pripovedoval) o golibah, ki so bile opuščene že po 1. svetovni vojni. Golibe, te kočure na drugem bregu Mure, so bile pravzaprav gostilne na ogrski meji. V njih so točili cenejše ogrsko vino - a štajerski kmet je redko tja v vojs (vas) prihajal. Izjema je bila jeseni, po spravilu letine. Takrat so gospodarji iz obeh vasi tudi cel tjädän (teden) – ali celo dva – po malem popivali in se gostili v izbrani golibi. Če je bilo treba prazniti sode pred trgatvijo, so pripeljali tudi svoje vino. Lovili so ribe z velikim sakom, privezanim na dolgem žrdu, ki so ga preko voge (naslona) pomakali v deročo Muro. Pa so se pekle ribe, pa se je pekel ogrski gudäk (odojek), pa falat (kos) krüha in ašlek (šalotka) - pa se je pilo in se je jelo od večere (večera) do ranega jutra – malo pospalo pa spet … Če so dedci popivali več kot celi tjädän (teden), so jim žene v soboto pod noč prinesle sveže gate, da so se za Gospodov dan umivali in preoblekli. Žene so se lejko (lahko) tisto noč pridružile možem – a zarana k maši in potem po domačih opravkih …       

Dedek je pravil še marsikaj zanimivega, a marsikaj že uhaja iz spomina – posebno še dedkov besedni zaklad, v katerem je združeval češčino s prleškim narečjem. Po rodu je bil namreč Čeh iz Fryšave pod Žákovou. To je na Moravskem, zato ded ni nikoli rekel, da je Čeh – ampak Moravan.  

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Marko Nemec Pečjak

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

NATEČAJI

Datum objave

28.06.2019 12:16

Zadnja sprememba

04.07.2019 05:32

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam