Zemljevid  

Kako smo obirali hmelj

Avtorica zgodbe je Darinka Pajenk.

 

Preberi več

V času moje mladosti je bilo v Dravinjski dolini veliko nasadov hmelja. Tedaj smo hmelj obirali ročno, zato je Kmetijska zadruga potrebovala večje število obiralcev. Delo je bilo težko, toda kdor je bil hiter in spreten, je dobro zaslužil. In ko se je sredi avgusta začelo obiranje, je mama sklicala družinski posvet in rekla: "Otroci, v hmelj bo treba. Zaslužiti si boste morali denar za knjige in zvezke, z očetom ne zmoreva vsega!" To je bilo res, kajti spominjam se obdobja, ko nas je naenkrat hodilo v šolo pet otrok. Obiranje hmelja ni dišalo nikomur od nas, še najmanj meni. In vendar je mama za to delo določila ravno mene, ki sem bila najstarejša, in štiri leta mlajšega brata.

Hmeljevi nasadi so se šibili pod težo zelenih storžkov. Vroče avgustovsko sonce ni moglo do živega številnim obiralcem, ki so se trudili, da bi nabrali čim več škafov hmelja. Hitro so podirali prekle, po katerih se je vzpenjal, jih mimogrede osmukali in se pomikali naprej v svojih vrstah, da bi čimprej prišli do konca in potem morda dobili boljšo vrsto, bolj polno, bolj zeleno. Klicali so se iz enega konca njive na drugega, tekali sem in tja, se smejali in tudi kakšen prepir je bilo slišati.

Z bratom sva dva tedna, kolikor je trajalo obiranje, preživela v miru in slogi. Včasih nama je prišel pomagat kdo od domačih, največkrat oče in mama. Hvaležna sva jima bila, saj se je nama njuna pomoč poznala pri izmeri, prinesla pa sta tudi kosilo, saj je obiranje trajalo od jutra do večera. Kakšenkrat se je prikazal mlajši brat, hitro nabral nekaj storžkov, več rjavih kot zelenih, nato izginil v neznano, midva pa sva se tresla, kaj bo, če prideva na "plahto". Priti "na plahto" je bila največja sramota, ki je lahko doletela človeka pri obiranju hmelja. Treba je bilo namreč paziti, da ni bilo med zelenimi storžki preveč rjavih. To se je rado zgodilo, kadar so bile slabe letine in je bilo preveč dežja. In če je nadzornik, ki je meril in zapisoval nabrane škafe hmelja, menil, da je med zelenimi storžki preveč rjavih, te je poslal na tako imenovano "plahto". To je bila velika, razgrnjena ponjava, kjer je moral potem ta ali oni nesrečnež, ki je bil pri obiranju površen, na splošno zabavo in privoščljivost ostalih, prebirati nesrečni hmelj.  

Kaj je bilo hujšega kot "plahta"? Če so te ljudje videli na njej, so si to zapomnili za vse življenje in se ob vsaki priliki norčevali iz tebe. A nama z bratom je bilo s tem prizaneseno, z najinim hmeljem je bilo vse v redu. In čeprav sva bila tedaj še napol otroka, sva bila pridna in sva dobro zaslužila. Brat je bil pri obiranju hitrejši in spretnejši kot jaz, toda mama je težko prigarani zaslužek razdelila na pol. No, za šolske knjige in zvezke sva imela dovolj denarja, za kaj drugega ne.

Skupno delo v hmeljevih nasadih pa naju je z bratom zelo povezalo in najina medsebojna naklonjenost je trajala dolga leta in še zdaj je tako.

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Darinka Pajenk

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

NATEČAJI

Datum objave

28.06.2019 12:16

Zadnja sprememba

05.07.2019 08:23

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam