Svojo prvo službo je kot kaplan opravljal v Žalcu, nato je v letih 1844–1854 sprva kot kaplan in nato kot vikar služboval v Celju. V tem času je nastala njegova rokopisna celjska župnijska kronika, ki je nato v malce okrnjeni različici leta 1854 izšla tudi v tiskani izdaji kot Celska kronika.
Iz Celja ga je poklicna pot zanesla v Mozirje, kjer je prebival dobro desetletje (1854–1865), in Rogaško Slatino.
Med njegovim bivanjem v Mozirju se je lotil tudi nekaterih gradbenih projektov, pozidal je podružnično cerkev sv. Nikolaja v Ljubiji. Njegova velika priljubljenost je botrovala k temu, da so ga Mozirjani leta 1892 imenovali za častnega meščana Mozirja.
Svojo poklicno pot je Orožen sklenil v Mariboru, kjer je leta 1867 prevzel mesto stolnega korarja (1884 stolni dekan, od 1892 stolni prošt). Kasneje je v Mariboru prevzel še vrsto drugih funkcij in častnih nazivov. Še posebej velja izpostaviti njegovo funkcijo višjega šolskega nadzornika (1867–1869) in člana deželnega šolskega sveta (1881–1887). V letih 1869–1879 je bil ravnatelj mariborskega semenišča. Na mariborskem bogoslovnem učilišču je nekaj časa predaval cerkveno umetnost.
