Vseh 30 mesecev bivanja v posebnih bataljonih je Franc Praček skrbno pisal dnevnik. Včasih samo vrstico ali dve v katerih omeni, kaj so delali. Večkrat preberemo, da je pisal domov, a od doma ni bilo vesti.
Franc Praček je začel pisati dnevnik “11. 5. 1943 …, ko smo se vsi obupani odpeljali iz Livorna na Sardinijo. Začel sem pisati dnevnik in beležit vanj važnejše dogodke v nadaljnjem življenju. Mogoče bo v njem samo ta datum.” Dnevnik je Franc precej redno pisal, zadnji vpis je iz 28. oktobra 1945, ko so se v Franciji že pripravili za odhod proti domu: “Naša služba je zaključena, pisal ne bom več, ker gre dnevnik v kovčeg.”
Iz njegovih dnevniških zapisov spoznamo, kako so živeli, kaj so delali, kako so upali in obupavali primorski fantje in možje, ki jih je usoda združila v teh posebnih taboriščih. Za svoje delo so prejemali skromno plačilo, ki so ga porabili za nakup vina, sira, cigaret in razglednic, da so lahko pisali domov. Ko je bila hrana vse bolj pičla, pa so plačo porabili tudi za nakup hrane na bližnjih kmetijah. Iz šibja je Franc pletel raznovrstne košare in jih prodajal, da je lahko kupil tobak. Cigarete je bilo najtežje dobiti. Tako 21. junija 1943 napiše: “Ančka moja, zvečer je šla obrisača tvoja za 50 gramov tobaka. Saj ne boš huda name, meni se zdi srečen dan.” Svojo “obrisačo” je 4. marca 1944 videl na neki kmetiji, kamor je šel kupovat sir. Hotel jo je odkupiti, a je gospodinja ni hotela dati niti za 100 lir. Vestno je pisal domov in z nepopisnim veseljem prebiral pisma in dopisnice, prejeta od žene Ane in otrok Anice in Francka. Da so lahko njegova pisma in dopisnice šla skozi vojaško cenzuro, so morala biti napisana v italijanščini, medtem ko so bila ženina pisma napisana v slovenščini.
Dnevnik sardinca Franca, ki ga je avtor pisal v skrbni slovenščini, je bogat dokument časa, je pa tudi dokument o življenju, delu, upanju in domoljubju klenega primorskega človeka v ganljivi skrbi za svojo družino. Franc Praček je skrbno hranil svoj dnevnik. Ohranjena so tudi nekatera prejeta pisma in tista, poslana domačim, fotografije, tudi tista, o kateri je 11. oktobra 1945 zapisal v dnevnik: “Opoldne smo se slikali trije tovariši Curk [Alojz Curk], Pirc[Viktor Pirc], Praček[Franc Praček]. Da se bomo ogledovali doma.”
Hčerka Francka je očetu obljubila, da bo dnevnik izdala kot knjigo. Skoraj sedemdeset let po vrnitvi domov, so vnuki in pravnuki dnevnik pretipkali in ga leta 2015 izdali v knjižni obliki (Praček, Franc: Dnevnik sardinca Franca. Ajdovščina, 2015).
