skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori

Cerkev svetega Valentina na Limbarski gori (773 m) je podružnična cerkev župnije Moravče.

Čeprav prvotna cerkev iz leta 1667 še ni bila stara sto let, je postala premajhna za romarje, ki so obiskovali vrh gore. Zato so po postavili večjo cerkev, ki stoji še danes. Gradnjo so zaupali najbolj znanemu baročnemu arhitektu Gregorju Mačku iz Ljubljane. 6. junija 1743 jo je tedanji tržaški in kasneje ljubljanski škof Leopold Jožef Petazzi posvetil.

Zasnovana je preprosto in združuje zgolj tradicionalne sestavine. Pred fasado stoji lopa na štirih podpornih stebrih, do katere vodijo stopnice. S tega mesta so bile v kasnejših stoletjih večkrat nagovorjene množice romarjev in obiskovalcev, ki so se zbrale na travniku pod cerkvijo. Poleg daritvenega ima še šest oltarjev. Vsi stranski oltarji so kamniti, iz črnega marmorja, delo Cussovih naslednikov, narejeni v letih od 1736 do 1743. V cerkvi je križev pot, ki je preprosto ljudsko delo. V letu 2014 je bil v celoti restavriran pod strokovnim vodstvom restavratorke Nine Dorič Majdič in Leona Lavriča.

Orgle so v cerkvi že od leta 1820. Takrat jih je po naročilu župnika Andreja Jerasa izdelal mojster Peter Rumpel. Te orgle je v 30. letih 20. stoletja predelal mojster Franc Jenko. Od starih orgel je ostala omara. Zaradi dotrajanosti orgle danes ne delujejo več.

Sveti Valentin je bil mučenec v času zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov grob je v cerkvi svete Praksede blizu bazilike Marije Snežne v Rimu. Njegov god je 14. februarja. Je priprošnik zoper telesne slabosti in kužna obolenja, priporočajo pa se mu tudi božjastni bolniki. Je zaščitnik romarjev. Ker "ima ključe od korenin", kot pravi ljudski pregovor, je znanilec pomladi, zavetnik čebelarjev in mladostnikov. Priporočajo se mu tudi mladoporočenci in zaljubljeni. Na hribu sta poleg cerkve sezidani še dve kapelici v čast sv. Valentinu.
 
Preberi več

Limbarska gora je bila od nekdaj priljubljena romarska pot. Na gori poleg cerkve posvečene sv. Valentinu, stojita še dve kapeli njemu v čast. Nekdaj so pred cerkvijo stale tudi sezidane in lesene lope za romarkse shode. Teh že dolgo ni več. Vidi se jih na nekaterih starih razglednicah, ki so priložene zgodbi. Duhovnik Valentin Bernik je služboval tudi v Moravčah. Leta 1895 je napisal krajši potopis o Limbarski gori, kjer piše, da je šel leta 1890 prvič službeno na Limbarsko goro. Zapisal je, da so bili trije veliki shodi na Limbarsko goro, ob katerih je prišlo veliko mater z otroki prosit sv. Valentina za zdravje. Največji romarski shod je bil na Binkošti.

O romanju na goro je pisal tudi pisatelj Janez Trdina. Zapisal je: Zavoljo božjasti, ki me je lomila, me obljubi sladka mamica sv. Valentinu (to je bila fraza za take zavete) in dete si res opomore in ko do dobrega shodi, je moralo romati s starši, kolikor se je dalo peš, na Limbarško goro k sv. Valentinu. Ali tega popotovanja ne pomnim, dobro pa neko poznejše v šestem ali sedmem letu, ko smo se šli vdrugič sv. Valentinu zahvaljevat." (Trdina, Janez: Zbrano delo, 1. knj., 1946, str. 9).

Slovenski častnik in pisatelj Fran Maselj Podlimbarski, ki se je rodil pod Limbarsko goro, v smeri proti Črnemu grabnu se je v svoji črtici Kako sem prvikrat romal spominjal: "Dan pred svetim Tilnom je že vse kazalo na gorski shod. Prišli so medičarji na svojih težkih vozeh in najeli v naši vasi lahke voziče, na katerih so peljali svoje blago dalje na goro. Otroci smo ogledovali te imenitne može in njihove kovčke in živo smo si v mislih slikali lepe stvari, ki se bodo prodajale na gori. Z medičarji so prišli berači, ki so gredoč na goro obirali hiše po dolini. Popoldne so začeli vreti romarji od vseh strani. Po njih so vaščani sklepali, koliko bo obogatela cerkev, koliko bodo raztočili krčmarji, prodali mali trgovci in ali bo kaj prida beračem. Napočilo je Šentilovo. Ob enih zjutraj je na gori potrkavalo imenitnemu dnevu. Komaj sem prestopil na hišni prag, že sem pogledal na goro. Udarila sva po stezi mimo dehteče trave. Zavila sva po stezi v goro. Iz doline se je slišalo ropotanje mlinskih koles, petelinje petje, pasji lajež in zdaj in zdaj bitje cerkvene ure. Teta je užgala trske, katere je nesla s seboj na goro, povsod se je slišalo govorjenje, tu zamolklo, tam živo. Gorska ura je bila počasi in slovesno, ko sva se bližala cerkvi."

Za digitalno zgodbo nam je čudovite fotografije romanja na Limbarsko goro, iz obdobja od 1932 do 1940 priskrbel Matjaž Šporar. Njegov dedek Peter Naglič je bil človek mnogih talentov. Bil je fotograf ter ščetarski mojster in tovarnar iz Šmarce pri Kamniku. Bil je izjemno zanimiv in vsestranski človek, ki se je udejstvoval na različnih področjih. Pogosto se je udeleževal romanj. Romal je tako v bližnje kraje, kot tudi v oddaljene, vse do Jeruzalema, kar lahko vidite v zgornji povezavi. Njegova fotografska zbirka obsega preko 10.000 steklenih in polestrskih negativov ter njim pripadajočim pozitivov. Za njegovo dediščino in ohranjanje spomina nanj skrbi vnuk Matjaž Šporar. Veseli in hvaležni smo, da z nami deli te izjemne fotografije. Njemu gre zahvala, da je ta zgodba bogatejša za fotografije iz romanja na Limbarsko goro. Na fotografijah so poleg njegovega dedka, tudi njegova teta in mati, ki je bila takrat še deklica. 

Še danes je med sveto mašo na god sv. Valentina in nedeljo po njegovem godu blagoslov zaljubljenih, zlasti tistih, ki načrtujejo v tekočem letu prejeti zakrament svetega zakona. Med sveto mašo na binkošti in binkoštni ponedeljek je blagoslov bolnikov.

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam