Zemljevid  

Bela krajina skozi ljudsko pripoved

Glavna nit predstavitve je ljudska pripoved, vezana za posamezne vasi in naselja oz. njihove prebivalce. Včasih smo opis kraja popestrili tudi s kakšno drugo zanimivostjo, zgodovinskim dogodkom ali pa smo se spomnili ljudi...

Preberi več
Znano je, da se je ljudsko izročilo najdlje ohranilo prav na skrajnem robu slovenskega etničnega ozemlja. To verjetno še posebej velja za Belo krajino, v  preteklosti zaprti svet, stisnjen med Gorjance, Kočevski Rog in reko Kolpo. V takem okolju ljudska domišljija najbolj pride na svoj račun. Skozi dolga leta so tu nastajale razne pravljice, pripovedke in vraže, ki so prehajale iz roda v rod.
Večina zgodbic, ki jih lahko tukaj preberete,  je iz vsakdanjega življenja. V krajih, kjer stoji kakšna grajska stavba, so nastale zgodbe o graščakih. Zgodbe so v spominu ljudi ostale žive, tudi če grajske stavbe kasneje ni bilo več. Nekatere imajo zgodovinsko ozadje, kar je še posebej značilno za obdobje turških vpadov, druge temeljijo na različnih anekdotah, smešijo, vsebujejo zbadljivke, s kakršnimi obračunavajo med seboj sosednje vasi.Kar nekaj jih je v več knjigah objavil Lojze Zupanc, učitelj v Beli krajini. Znana je anekdota, ki se je zgodila po izidu ene teh knjig:  zgodbe so brali tudi trije belokranjski župani (pred vojno so bile v Beli krajini majhne občine). Nekega dne so v deputaciji prišli na sodišče v Metliko in rekli takratnemu sodnemu pristojniku Šterku: Prišli smo, da bi zatužili, vražjega štreklofskega pisca Lujza Zupanca, ki nas v svoji knjigi grdi in nas špota pak nam sponaša tlaku i črešnjofskoga jazbeca i radovičko telico i vuka i drašičko svinjo, žabe, rake i puža lokvičkega.Engelbert Gangl, znan Metličan in svak sodnika Šterka, je imel precej posla pri dokazovanju, da zgodbe niso žaljive, in uspelo mu je, da je trmoglavce pregovoril od namere. Vsi skupaj so kasneje menda odšli v staro metliško taberno, kjer so zapili tlako, jazbeca, telico, volka, svinjo in polža…
Pripovedke smo popestrili s slikovnim gradivom, ki sta ga prispevala Belokranjski muzej  Metlika in Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto (Posebne zbirke Boga Komelja), nekaj fotografij pa smo za to priložnost posneli sami.
Glavni namen tovrstne predstavitve ni bil sistematični popis belokranjskih pripovedk, ampak poljudna predstavitev tega dela belokranjskega ljudskega izročila, in sicer ne samo Belokranjcem, ampak predvsem tistim, ki Belo krajino poznajo le po pisanicah, belih narodnih nošah in belih brezah ali zgolj kot geografski pojem.
Za maskoto predstavitve smo izbrali koruzni storž - Debelačo. Debelača je belokranjsko narečno ime za koruzo, ki sicer izvira iz Južne Amerike, a so jo v naše kraje prinesli Turki, zato ji ponekod pravijo tudi turščica. Kmetje so koruzi najprej rekli kar debela pšenica, sčasoma pa je nastal izraz debelača.

Fotogalerija

Informacije

Kategorije

etnologija

Avtor besedila

Mateja Kambič

Kontaktne osebe

Mateja Kambič

Ključne besede

LJUDSKE ANEKDOTE, LJUDSKE PRIPOVEDKE, LJUDSKE SMEŠNICE

Datum objave

22.02.2008 00:00

Zadnja sprememba

16.01.2019 13:30

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam