Po odprtju bohinjske železniške proge je bil Bohinj prepoznan kot eden izmed najbolj perspektivnih turističnih krajev v habsburški monarhiji. Število tujih gostov se je hitro povečevalo: leta 1904 sta Bohinj obiskala 302 tujca, leta 1905 1.003 tujci, leta 1906 2.350 tujcev in leta 1907 že 8.469 tujcev.
Povečano število gostov je zahtevalo vedno več prenočitvenih zmogljivosti. V prvem desetletju 20. stoletja se je predvsem povečala potreba po gradnji hotelov ob obali Bohinjskega jezera, kjer je bila večina zemljišč v lasti verskega sklada.
Jože Rauhekar je bil po odprtju bohinjske železniške proge eden izmed najvidnejših turističnih delavcev v Bohinju. Leta 1906 se je v Ukancu lotil gradnje gostišča Zlatorog. Prvi hotel Zlatorog je bil zgrajen iz lesa in je bil odprt spomladi 1906.
Do razcveta zimskih športov so v Bohinj tuji gostje prihajali le poleti. Hotel Zlatorog je bil dobro obiskan že v prvem poletju od svojega odprtja, saj so Bohinj v poletnih mesecih priporočali kot naravno klimatsko zdravilišče z milim podnebjem in čistim zrakom. Okolje je bilo primerno za zdravljenje bolezni dihal, slabokrvnosti, oslabelosti in utrujenosti. Zimski športi pa so obetali dvig zimskega turizma in razširitev turistične sezone čez vse leto.
