Grofica je na posestvu od predhodnega lastnika Jožefa pl. Ederja prevzela in nadaljevala že uveljavljeno kmetijsko dejavnost. Imela je drevesnico in vrtnarijo, najbolj znana pa je bila po vzreji kokoši in kopunjenju petelinov. Ustanovila je zavod Novošaleško perutninarstvo Velenje, kjer so pri vzreji sledili najnovejšim smernicam. Prebirala je aktualno literaturo o perutninarstvu ter objavljala članke v revijah in razstavnih katalogih. Na razstavah perutnine je bila članica komisij in na njih tudi sama sodelovala. Zavod je v kratkem času pridobil velik ugled doma in v tujini.
Kokošja farma se je raztezala od današnje bencinske črpalke v Šaleku do glavnega vhoda na posestvo. Obsegala je 12 velikih kokošnjakov, klet za jajca, valilnico, pitalnico, poseben prostor z umetnimi kokošmi, kjer se je naenkrat grelo do 1500 piščancev, ter kokošnjake za mlade kokoši in peteline. Med temi stavbami je stala pisarna z vso potrebno opremo, literaturo, hišno lekarno in ostalimi pripomočki. Kljub strokovnim pristopom in sodobni opremi je kokošja kuga pomorila skoraj vse živali na grofičini farmi. V drugi polovici 30. let 20. stoletja je bilo njeno perutninarstvo le še manjši obrat, po letu 1940 pa kokošje reje ni bilo več. Še naprej pa so redili zajce.
Ob glavni cesti so stali zajčniki z mrežastim dnom z odprtinami, ki niso zadržale ničesar, zato je zajčja dlaka ostala čista. Redili so angora zajce izključno za volno. Zanje so imeli posebej zaposlenega, ki jih je hranil, čistil in česal. Česali so jih z aluminijastim glavnikom z redkimi zobci v majhni hiši na posebni mizi.
