Oktobra 1970 so onstran Restavracije »Na Griču« stekla obsežna zemeljska dela. Manj kot dve leti pozneje, 21. avgusta 1972, je svoja vrata odprl biser med Petrolovimi moteli, v uporabo pa je bil tedaj predan tudi večstezni bencinski servis. Stavba motela je bila izrazito prostorna, sodobno zasnovana in okusno opremljena; vsekakor pravo nasprotje stereotipnih predstav o balkanskih obcestnih počivališčih. V pritličje sta bila umeščena bistro s 60 sedeži in recepcija z menjalnico. Etažo višje se je nahajala restavracija s 420 pokritimi sedeži in 240 sedeži na delno pokriti terasi, kjer so mogli brez zadrege postreči vse goste, od šoferjev do poslovnih gostov. Ponudbo motela so zaokrožile tri konferenčne sobe, kar se je v leta pozneje, ko je upadlo zanimanje za nočitve, izkazalo za eno največjih prednosti zasnove motela. V posebnem krilu objekta je bilo na razpolago 60 ležišč v dvoposteljnih sobah II. kategorija. O (nad)standardu čateškega motela v primerjavi s sorodnimi objekti pričuje Petrolov promocijski material, ki je izpostavljal, da je vsaka soba centralno ogrevana ter premore lastno kopalnico in telefon.
Ambicioznost projekta se še bolj kot v velikosti in zmogljivosti motela kaže v posnemanju aktualnih zgledov z Zahoda pri njegovem snovanju. Čateški motel predstavlja kopijo motela v bližini Milana, s to razliko, da se investitor ni odločil za samopostrežno restavracijo, pač pa za klasično postrežbo gostov. Posebej poslovni gostje, ki so se na Čatežu že prej radi ustavljali, so bili prijetno presenečeni nad udobnostjo in prikupnostjo restavracije motela, slednje tudi po zaslugi razkošnih lestencev in bogate tapiserija uveljavljene umetnice, domačinke Cvetke Miloš. Restavracija je nudila bogat izbor jedi, vendar so predvsem šoferji še naprej prisegali na domače obare (značilnost vseh Petrolovih gostinskih obratov je bila, da so poleg mednarodnih stregli značilne lokalne jedi). Po zaslugi izvrstne postrežbe in prostornega parkirišča je čateški motel nemudoma postal priljubljeno počivališče na poti po betonski magistrali, ki je zaradi širokih stikov med ploščami omogočala vse prej kot gladko vožnjo.
Odprtje motela se je izkazalo za zmagovito poslovno potezo, saj je med letoma 1972 in 1975 promet porasel z nekaj manj kot 8,5 milijona na nad 20 milijonov dinarjev. Morebitne dvome v upravičenost velike naložbe je razblinil podatek, da so bila ležišča motela od prvega dne odprtja neprestano zasedena. Na novo je bilo zaposlenih nad 60 ljudi, v polnem obratovanju pa je bilo v vseh objektih počivališča zaposlenih okoli 120 delavcev. O izjemni poslovni uspešnosti podjetja s Čateškega griča govori tudi dejstvo, da se je v obdobju 1960–1975 promet povečal kar za 80-krat. Zaposleni v obeh enotah (restavracija in motel) so od izgradnje motela naprej formalno predstavljali kolektiv delovne skupnosti Motel Petrol. Velika naložba Petrola v izgradnjo motela je večino v čateškem kolektivu prepričala, da je njihova perspektiva v okviru slovenskega gospodarskega težkokategornika. Tako so 11. novembra 1974 na referendumu potrdili pripojitev k Petrolu in preobrazbo v temeljno organizacijo združenega dela (TOZD) v sklopu Petrolove delovne organizacije Gostinstvo.
