“V Ljubljano sem se preselila iz Cerknega. Nekaj časa sem menjavala delovna mesta, delala sem tudi nočno izmeno v tovarni baterij Zmaj, takrat je bilo kar hudo. To so bili težki časi, kot reveži smo prišli z dežele, kjer nismo imeli niti koščka zemlje. Ko sem prišla prvega marca leta 1958 v Litostroj, so se razmere izboljšale. Opomogla sem si, pa čeprav nisem ne vem koliko zaslužila. Bila sem kar nekako zadovoljna.
Zaposlila sem se v kadrovskem sektorju, ki je v tem času deloval še v leseni baraki. V istem sklopu teh barak je bila tudi ambulanta. Čez čas sem zamenjala delovno mesto, najprej sem šla v oddelek za higiensko tehnično varnost (HTV), nato pa v oddelek za prodajo, natančneje ponudbeno dokumentacijo, ki je bil v sklopu prodajno-projektivnega biroja v novi stavbi uprave. Tukaj je bila v drugem nadstropju projektiva, v prvem prodaja oziroma komerciala in v pritličju tajništvo z direkcijo. Znano je, kaj se je pri nas delalo in prodajalo: turbine, črpalke, dizel motorje itd.
Vodila sem oddelek ponudbene dokumentacije, kamor so prinesli projektanti zbrane podatke za ponudbo, ki smo jo na oddelku natipkali na pisalni stroj. Komercialisti so nato ponudbe pošiljali kupcem. V oddelku za prodajo je bilo zaposlenih kakih 15 uslužbencev. V službi smo morali biti že ob šestih in delali smo do 14.00. Med odmorom smo šli kdaj tudi igrat odbojko na igrišče za Industrijsko kovinarsko šolo.
Delo v obeh Litostrojevih livarnah je bilo težko. Včasih sem morala tja odnesti delavcem kakšne dokumente in se spominjam neznosne vročine. Govorila sem z gospodom, ki je delal v livarni in je zbolel na pljučih zaradi vdihavanja onesnaženega zraka. Ta gospod nima lepih spominov na Litostroj. Res pa je, da je imel vsak nekvalificiran delavec možnost, da si z delavnostjo in prizadevnostjo ter dodatnim izobraževanjem omogoči napredovanje. Ko se je določeno delovno mesto sprostilo, je kadrovska najprej preverila, ali lahko najde ustrezen kader v delovni organizaciji.
Spominjam se, da so mostna dvigala v Litostrojevih obratih upravljale tudi delavke, kar se mi je takrat zdelo precej nenavadno. Litostroj je bil velik, pot do vseh obratov pa dolga, če si šel peš. V Litostroju smo zato imeli električne vozičke za prevoz manjših tovorov, ki smo jim rekli karoji. Na njih si stopil in si se peljal. Včasih so prišli prav, vendar ni bilo dovoljeno, da bi se na njih vozili kar tako. V obdelovalnici se spominjam velikanskih stružnic, karuzelnov, na katerih so strugarji obdelovali velike turbine.
Na Litostroj smo bili zelo ponosni, saj je bil veliko in uspešno podjetje, ki je štelo čez 4.000 ljudi. Radi smo se pohvalili, da delamo tam. V Litostroju smo se imeli lepo, jaz sem strašno rada hodila v službo. Rada se spominjam praznovanj, rojstnodnevnih in tistih ob pomembnejših praznikih, npr. 29. novembra, pred novim letom ipd.
Ko sem se zaposlila v Litostroju, sem stanovala v baraki v Korotanskem naselju. Potem sem spoznala moža, ki pa je šel kmalu k vojakom. Ko sem rodila prvega otroka, se je mož zaposlil v ljubljanski toplarni in sva lahko kupila stanovanje v stanovanjskem bloku na ulici Ob žici. Imela sva dva otroka, zato smo se preselili v Podutik v hišo, ki pa je nismo uspeli dokončati, saj je mož zbolel.
Zdravstvene zadrege smo Litostrojčani reševali v obratni ambulanti, ki je delovala v dveh izmenah. Imeli smo svojega zdravnika splošne medicine in zobozdravnika. Takrat je bilo tako, da je zobozdravnik najrajši zob kar izpulil, ni bilo tako kot danes, ko zobe zdravijo.
Med zimskimi počitnicami sem šla kdaj s sinovoma smučat na Soriško planino. Bilo je zelo lepo, tudi vaditelja smo imeli na razpolago, mož pa je moral ostati doma zaradi službe. V poletnem času smo šli na morje v Selce. Spominjam se, kako smo opoldne čakali v vrsti na hrano…
V Litostroju sem delala do upokojitve leta 1989.”
Dom starejših občanov Šiška, 18. junij 2024
Pogovarjala sta se: Tomaž Miško in Nina Sovič
Transkripcija pogovora: Nina Sovič
Priprava besedila: Tomaž Miško
